STARI PRDCI?

Predlani, ko sem imel v Sarajevu kratek kantavtorski nastop na tiskovni konferenci, na kateri sem najavil kratko turnejo Lačnega Franza po BiH, me je eden od fantov, ki so postavljali priložnostno ozvočenje, poimenoval »čika«. Zdelo se mi je, da sem narobe slišal. Čika sicer v prevodu pomeni stric, v resnici pa to besedo pubertetniki uporabljajo za opis starejše osebe, ki je že z eno nogo v grobu.

Za povezavo zvočnikov je bil potreben še en kabel, in ker je vse skupaj že zamujalo, sem fanta prosil, da si ga čim prej nekje sposodi. Iz žepa je potegnil telefon in poklical prijatelja. Stal je pred mano, me gledal v oči in rekel: »Halo! Čuj me! Jedan čika hitno treba džek-džek kabl za razglas! OK! Hvala! Daj, požuri!«

Meni je rekel čika!

Spomnim se, da me je prav neprijetno prizadelo in razjezilo, čeprav fant ni mislil nič slabega in se sploh ni zavedal, kako me je zbodlo njegovo poimenovanje. Priznam, da sem takrat napravil iz muhe slona in da vsakdo slej ko prej dočaka tak trenutek, ampak vseeno …

Kdaj sem postal čika?

Naslednjič pa sem se sam potunkal – v Križevcih, majhnem kraju na Hrvaškem, na tonski vaji pred nastopom. Gašper Bertoncelj, moj prijatelj in vrhunski bobnar, ki zdaj živi v Tel Avivu v Izraelu, mi je že pred leti po vrnitvi iz New Yorka prinesel stojalo za pijačo. Gre za rekvizit, ki se ga pri nas ne dobi, zato je izjemno dragocen za vsakega muzikanta, še posebej za kantavtorja. Črno kovinsko posodo, ki spominja na visoko posodico za riž ali na malo večjo skodelico za kavo, se pritrdi na stojalo za mikrofon. Vanjo postavimo plastenko vode, da se lahko med posameznimi pesmimi odžejamo.

Tonski mojster in ekipa iz Križevcev, ki je postavila ozvočenje, še ni videla takšnega stojala za pijačo. Zato sem se sklenil malo pošaliti. Rekel sem, da bom tik pred nastopom potreboval malo sveže tople vode, da jo bom natočil v črno posodo. Začudeno so me gledali. Potem sem z desno roko napravil gib, kot da si jemljem zobno protezo iz ust in jo odlagam v posodo z vodo na mikrofonskem stojalu. S skritimi, stisnjenimi ustnicami sem se napravil, da nimam zob, in s popačenim glasom rekel, da bom nekaj pesmi zapel brez zobne proteze, češ da zapete na tak način bolje zvenijo. »Vešte, balade šo še pošebej šanimife!« Za trenutek se jim je dejstvo, da res nimam več svojih zob, zazdelo čisto možno, zato sem se takoj široko nasmehnil in tako pokazal, da se samo šalim. Ampak za trenutek so vseeno verjeli, da sem pač v letih, ko bi to bilo možno, in ker je znano, da smo muzikanti zanimivi tiči nepričakovanih značajev, tudi verjetno, zakaj pa ne.

Kult mladosti je v popularni glasbi, še posebej v rocku, še vedno zelo prisoten. Ampak zadnje čase se nekatere stvari vseeno spreminjajo. Na koncertih starejših skupin je veliko mlade publike. Pixies v Križankah, The Jesus and Mary Chain v Kinu Šiška, Bryan Ferry v Gradcu, napovedani Nick Cave in še bi lahko našteval. Tujim bendom mlada publika pri nas lažje pogleda skozi prste kot domačim, ki imajo v svojih vrstah stare prdce.

Veselim se jesenskih koncertov, ko bo Pero v Stožicah postavil stvari na svoje mesto.