Šolaaa! Jej!

Še posebej zadnji teden počitnic je bil en tak koktajl mešanih občutkov. Po eni strani sem travmiral, ker največji med zaspanci ni mogel več poležavati po želji, po drugi pa sem bil navdušen nad novimi šolskimi potrebščinami. Komaj sem čakam, da jih uporabim, vonj svežih zvezkov in delovnih zvezkov mi je noro dišal. No, potem pa je navdušenje nad novimi barvicami, peresi, torbo počasi izpuhtelo, zvezki in učbeniki so pa tudi postajali usmrajeni. Ampak, joj, da vas ne zavedem, mladina, otroci, šola je fajn, šola je kul in super se boste imeli. Večino časa!

Saj vem, da mi živ bog ne verjame, zato bom povedal ponosno, kot je lahko ponosen samo nekdo, ki ima le pasjo šolo, da grem letos nazaj v šolo. Ne vem, kaj me je pičilo, in verjetno mi bo žal, ko se bo dejansko treba učiti, in ker gre za veliko biologije, sem o tem tudi stoodstotno prepričan. Pa še nekaj je! Po petnajstih letih sem spet pred tem, ko se bom trudil iskati motivacijo za nekaj, kar mi nikoli ni šlo. V osnovni šoli sem sicer veljal za piflarja. Po krivici. Res! Nikoli se nisem učil, imel sem pa presneto dober spomin in šola ni bila nikoli težava. Do vrhunca pubertete, ampak to je že za v drugo kolumno.

Kako se torej prepričati in ostati zbran, osredotočen na cilj? No, pustimo to za minutko.

Najprej se bo treba soočiti s prvim problemom - pisanjem. In ko rečem pisanje, mislim RES pisanje! Hitro pisanje. Na roko! Ne vem, kdaj sem nazadnje napisal kaj več kot svoje ime. Pač na roke kaj dosti več od avtograma, podpisa nisem nakracal. Pa verjetno je dokaj pomembno, da se da potem zapisano še kdaj tudi prebrati. Ko sem pred dnevi o tej bizarni težavi, ki to sploh ni, govoril s kolegico, je pritekel njen devetletni sin in mi pokazal, kako se da hitro ter učinkovito, do pike natančno vse prepisati s table. Vzameš telefon in slikaš! Otroci so res največje bogastvo. Sploh če niso tvoji!

Za motivacijo pa … Saj ne vem, »kaj naj si naredim«! Nekateri otroke stimulirajo z žepnino. Tukaj sem itak pogorel. Sodelavec mi je rekel, da mi bo šlo brez problema, ker sem tako ali tako sam plačal šolanje in mi bo to glavna motivacija. Ha! Kakšna zabloda! Pred dobrimi desetimi leti mi je nekaj podobnega nekdo rekel za fitnes. »Kupi si letno karto. Ta drago! Tako boš motiviran, da boš vsaj zaradi tega hodil trenirat!« Čeprav sem Gorenjec, ta načrt ni deloval. Denar je šel v minus, kilogrami v plus. Dokler v glavi ne poštimaš stvari, te nobena sila ne premakne. In mogoče je tukaj odgovor na moje in verjetno vprašanje mnogih šolarjev, staršev. Veš, kje si, in če veš, kam bi rad šel, se vse da. Cilj moraš imeti! Zato nas je bilo veliko gimnazijcev čisto izgubljenih, brez motivacije, ker nismo imeli cilja. Nekam smo se vpisali in čakali, da pride navdih, da pride cilj. In včasih pač ne pride. Upam, da vi veste, kaj je vaš cilj. Samo vaš! Moj je v tem obdobju, da si pridobim znanje in postanem nutricionist in inštruktor fitnesa. Kolegica je bila šokirana! Kaj mi bo to, kdaj bom pa to lahko delal, pa da je to čisto izven mojega dela na odru, pred mikrofonom, v glasbi. Odgovarjati na taka vprašanja je pa čista traparija. Nekaj si želimo in takrat smo lahko buldožer. Sicer pa - kaj pa, če me jutri glasbeni, igralski, medijski svet ne bodo več zanimali?