S kladivom nad krožnik

A smo zvozili. Tudi smejali smo se, veliko. V gneči skupne kuhinje je daleč najbolj glasno odmevala šala enega od dedkov, ko je modroval, da bi svoje otroke kar preskočil, če bi vedel, kako luštno je z vnuki. Seveda smo se najbolj smejali prav stari starši. Da, gotovo je lažje biti stari kot tisti pravi starš! Bilo je nekdaj in je še danes.

Tudi v najbolj robinzonske kraje je že davno vdrla sodobna tehnologija. Še pred leti so ob redkih električnih priključkih bivakirali z računalniško tehnologijo obsedeni starši, danes, se zdi, je med »zasvojenci« celo več otrok. Niso redki petletniki, ki že imajo svoje tablice. Drugi se zadovoljijo s pametnimi telefoni svojih staršev. »Tako so najbolj varno spravljeni. S tablico v roki se mu nič ne more zgoditi, jaz moram kuhati, opraviti to in ono, popiti kavo … ne morem nenehno tekati za njim,« pravijo starši. In razprave o tem, ali gre za zgodnje ponotranjenje sodobnih tehnologij ali pa za nedopustno zanemarjanje, so stalnica. Sama nisem dovolj pametna, da bi vedela, kaj je bolj prav. Če sodim po sebi, je res, kot je zapisal avtor Štoparskega vodnika Douglas Adams, da samo tehnologije, v katere se rodiš, samodejno uporabljaš, tistih, ki se pojavijo pozneje, pa se moraš posebej naučiti. Če se to zgodi po tvojem 35. letu, je to že težava. Zelo se strinjam. S prižiganjem luči nimam nobenih težav, s pametnim telefonom in računalnikom pa kolikor hočete.

Po drugi strani pa je tudi meni žal malih, ki se jim že nabira salo na trebuščkih in stegnih in se tako težko znajdejo v svetu »analognih« družabnih otroških igric in vragolij. Vzgoja je zelo odgovorno delo.

In vsa ta otročad bo čez nekaj dni spet sedla v šole. Tako starši kot otroci gojijo pričakovanja in strahove. Kot vsako leto bo tudi letos kup novosti. Podaljšano bivanje je obrnjeno na glavo, polemike o drugem tujem jeziku niso dokončane, prenatrpani urniki in učni programi so še vedno takšni, kakršni so bili. Najpozneje čez mesec ali dva bodo otroci, ki se danes veselijo srečanja s sošolci, naveličani vsega in vseh. In spet bodo slovenski osnovnošolci med tistimi, ki najbolj ne marajo svoje šole.

Na drugi strani pa bodo učitelji, ki bodo prav tako presenečeni, ko bodo prebirali gore okrožnic, navodil, direktiv in protokolov. Tudi tisti, ki so v razredih že dvajset ali trideset let. In zakaj je tako? Zato, ker imamo v zavodih, na inštitutih in ministrstvih na stotine uradnikov, ki vsak posebej in vsi skupaj morajo nekaj početi. In pišejo vse zgoraj našteto. In se imenujejo stroka. Katastrofa je, ker večina med temi »strokovnjaki« šolskega katedra v živo nikoli ni videla. Ker kot učitelji niso dobili službe, so šli na doktorski študij. In potem so odšli v varna zavetja zgoraj omenjenih institucij. Trditev ni moja, izrekel jo je Gregor Pečan, predsednik združenja slovenskih ravnateljev. Razmere v šolah pa so, kakršne so. Psiholog dr. Kristjan Musek je zelo jasno opisal današnjo hierarhijo v šolah: visoko na vrhu je učenec, potem so starši, sledi ravnatelj in nekje globoko spodaj so učitelji. In prav učiteljem, ki bi morali biti hrbtenica pedagoške stroke, je sistem leta in leta jemal pristojnosti in kompetence. To je šlo tako daleč, da beseda učitelja ni štela čisto nič.

Primer: ko so na neki ljubljanski šoli poskusili izključiti učenca, ki je pljuval in zmerjal učitelje, je šolska inšpektorica – pazite! – zaradi procesne napake zavrnila na 37 straneh zapisano obrazložitev. In dečko je lahko zmerjal in pljuval naprej. V šolah je marsikaj tako kot na sodiščih. Če starši nočejo sodelovati, ne sodelujejo. Za odziv na vabilo iz šole imajo tri tedne časa, če se jim zdi, pošte sploh ne dvignejo, če še to ne deluje, pošljejo odvetnika. Zgledi očitno vlečejo.

Pa ni povsod tako. Spet bom povzela Pečana. V Nemčiji učiteljski zbor učenca, ki terorizira večino, opomni in napiše protokol prihodnjega ravnanja in sodelovanja. Tega morajo podpisati tudi starši. Če se znova zalomi, sledi izključitev in starši potem iščejo rešitev za svojega otroka. Pri nas, kot je znano, izključitev brez soglasja staršev ni mogoča. Tudi pri nas je treba žogico vrniti staršem, pravi dr. Musek.

Ozračje se počasi spreminja. Permisivnost, ki je pripeljala do pedocentrizma – saj veste (pretiravam), vsi smo na tem svetu zato, da služimo zahtevam in potrebam otroka – je v odraslost pospremila že nekaj generacij, ki izzivom današnjega sveta niso kos. Dokler gre, živijo na ramenih staršev, potem pa – zagrenjeni in jezni na ves svet – pač kakor kdo.

In za marsikaj smo res krive generacije pred njimi. Dolgo smo verjeli v neke vzgojne vzorce, ki čez čas preprosto ne delujejo. In dolgo je veljalo, da je z lepo besedo mogoče odpraviti čisto vsako težavo. In da otrok ni kriv in mu zatorej ni treba nositi nobene odgovornosti.

Kar mene zadeva, je to v nekem intervjuju daleč najbolj nazorno povedala dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina. Ko je poskušala enemu od fantov dopovedati, da ni ravnal prav, je bil ta zgrožen. »Pa kaj bi še radi, saj sem se opravičil!« Ker očitno ni dojel bistva, je na mizo položila keramični krožnik in ga pokrila s prtom. Fantu je dala kladivo in zahtevala, da ga razbije. Nič mu ni bilo jasno, a je ubogal. Ko je počilo, se je moral krožniku glasno opravičiti. Tudi to je, vsej nejeveri navkljub, storil. Potem ko je Zalokarjeva pred fantom odkrila razbitino, je rekla: »Vidiš, čeprav si se opravičil, je krožnik še vedno razbit!«

Na to se spomnim vedno, ko poslušam sebe, svoje in še mnogo drugih, ki takšne in drugačne grehe gladimo z besedami. Češ, opraviči se, in vse bo spet dobro in prav. Dostikrat je res, a beseda ne more vedno popraviti škode. Za ponotranjenje odgovornosti je treba kaj več. Starši so prvi, ko govorimo o vzgoji, takoj za njimi pa je šola. Pa čeprav, pravijo ravnatelji, so predmetom, pri katerih je bila vzgoja na prvem mestu, ta pridevnik celo vzeli. Ni več športne, glasbene in likovne vzgoje, je le še pouk vsega tega!? A ne glede na to si bo šola morala vrniti ugled in veljavo, učitelji pa tudi, tisti pravi z dušo in poklicanostjo za to delo. Ni jih malo. Ugleda in spoštovanja ti nihče ne more podeliti, sam si ju moraš izbojevati. Če si se pač odločil za ta poklic.

Srečno vsem, predvsem pa jutrišnjim rodovom!