Prvič v vrtec

Tako za mamo in otroka kot vzgojiteljico, ki se mora zelo hitro preleviti v otrokovega »pomembnega drugega«. Čeprav očetje potihoma ali na glas radi potožijo nad pretirano navezano mamo, moški v resnici ne morejo razumeti, kaj mama doživlja med separacijskim procesom. Mama, ki je otroka najprej skoraj deset mesecev nosila v svojem telesu, nato pa še nekaj mesecev več na sebi, ob sebi in pri sebi. Fizično in psihično.

Toda ne želim se prerekati ne z očeti, ne z vzgojiteljicami in ne z mamami, ki to separacijsko krizo jemljejo kot nepotrebno zapletanje. Raje se bom posvetila rečem, ki mami v teh trenutkih pomagajo. In ker seveda lahko govorim le v svojem imenu, se bom spomnila, kaj bi takrat, ko sta moji hčerki šli prvič v vrtec, želela slišati od vzgojiteljice, moža, prijateljice in mame. Pred hčerinim vstopom v vrtec bi me najbolj pomirile recimo takšne besede vzgojiteljice: »Veste, zelo imam rada otroke, zato sem se odločila za ta poklic. In želim si, da bi se tudi vaša hčerka v vrtcu zares dobro počutila. Zagotavljam vam, da če bom opazila in začutila, da se ne počuti v redu, vam bom to takoj povedala, da mi boste lahko pomagali najti pot do njenega srca. Ker tako majhni otroci potrebujejo predvsem ljubezen. Hvala vam, da mi zaupate svojo hčerko, in potrudila se bom po svojih najboljših močeh.« Ob takšnih besedah bi začutila, da bom svojo hčerko pustila pri srčni, topli in odgovorni osebi, ki bo zares (za)čutila potrebe mojega prestrašenega in žalostnega otroka. Ker separacija je težek proces za otroka, ne glede na to, kako zelo se mame dobro pripravimo, sprostimo in zaupamo. Kako bi mi pa v idealnem svetu lahko pomagal mož? Če človeku, ki ga je strah in ga strašno skrbi, govorimo, naj ne pretirava in zapleta, mu s tem prav nič ne pomagamo, temveč mu dodamo še eno skrb: kaj je z menoj narobe, da čutim tako »narobe «? Sama sem na srečo pri obeh hčerkah dobila moževo podporo (beri: nobenih očitkov, da zapletam), toda če sem popolnoma iskrena, bi potrebovala še več razumevanja za občutke stiske in neizrečenih strahov. Morda bi bila dovolj le naslednja vprašanja: »Česa te je v resnici najbolj strah?« ali »Kaj misliš, da je v teh razmerah najbolje za hčerko?« ali »Lahko vidiš tudi prednosti tega, da gre hčerka v vrtec?« S sočutnim pogovorom, ki ne bi zasramoval mojih občutkov »To je moj otrok in ne dam ga iz svojega varnega naročja!«, bi me tako nežno pripeljal do predstave, kako je to za naju s hčerko v resnici dobro in koristno. Da pravzaprav to obe potrebujeva. Seveda bo tudi nekaj stiske in žalosti, toda obe sva dobro opremljeni za ta korak. Imava varen in trden ljubeč odnos, na katerega se lahko nasloniva tudi, ko nisva skupaj.

Kaj pa prijateljica ali mama, kaj bi želela od njiju? Morda le žensko ramo, ki razume, da mi je težko, me samo posluša in sočutno prikima ter me spomni, da je to življenjska razvojna naloga, ki bo okrepila tako hčerko kot mene in najin odnos. Da življenje kdaj tudi boli in stiska, toda le zato, da je lahko potem še lepše in bolj nepozabno. Takšne življenjske modrosti bi me pomirile in me spomnile na pomen zaupanja: v hčerko, vase, v vzgojiteljico in življenje. Mamice, ki boste kmalu svoje otročke prvič zares ločile od sebe, vse bo v redu!