Prepovedane teme

Še vedno se živo spomnim mamine tišine, ko sem jo v četrtem razredu med filmom vprašala, kaj pomeni beseda masturbirati, ki sem jo prebrala v podnapisih. Pa to ni bil film o seksu, saj smo otroci na televiziji smeli gledati le poljubljanje, pa še to ne tisto strastno. »To še ni zate,« je le končno odgovorila, mene pa je seveda še vedno zanimalo, kaj za vraga pomeni ta skrivnostna beseda, če v moji mami vzbuja tako močne občutke sramu in odpora. Tako sem večino informacij o seksu izvedela drugje. Nekatere so bile realne, druge izkrivljene ali celo izmišljene. Zato sem se odločila, da v moji družini ne bo »prepovedanih« ali tabu tem. Ko je torej triletnica našla kondom in me vprašala, kaj je to, sem ji pač odgovorila, da je to oblačilo za lulčka, in je bila z mojim odgovorom zadovoljna. Za zdaj. In ko je življenje naneslo, da me je sedemletnica vprašala, kdo so to pedofili, sem ji pač razložila, da so to bolni ljudje, ki zlorabljajo otroke. »Kaj to pomeni zlorabljajo?« »Tako so bolni, da z njimi na silo seksajo,« sem ji odgovorila. Hčerka se je zgrozila, jaz pa z njo vred. To priložnost sem izkoristila, da sva se pogovorili o nezaupanju do tujcev, ki včasih celo prisluškujejo, da izvedo ime otroka, in se potem otroku zlažejo, da je mami naročila, naj jih odpeljejo domov. Po svetu se žal sprehajajo tudi hudobni in bolni ljudje, zato je dobro, da svoje otroke pripravimo tudi na njih.

Kdaj pa je pravi čas za pogovor o teh »občutljivih« temah, me sprašujejo številni starši. Ko jih življenje prinese na pot. »Prepovedane« teme nam namreč po navadi čisto po naključju prekrižajo družinsko življenje, v otrocih pa sprožijo kopico vprašanj: »Kam bo šla babi, ko bo umrla?« »Zakaj ta teta na plakatu kaže golo rit?« ali »Mami, kaj je to rdeče na tvojih hlačkah?« Še pred kratkim so mlada dekleta, ko so dobila menstruacijo, mislila, da bodo umrla, saj jim nihče ni povedal prav nič o ženskem mesečnem krvavenju iz nožnice. Veliko odraslih žensk se kljub spolni revoluciji še vedno s sramom dotika lastnega telesa, saj so bile vzgojene, da se o takšnem grehu niti ne govori. In veliko ljudi v resnici ne razlikuje med besedama sadist in sodomist. »O tem se raje ne pogovarjajmo,« odrasli še danes preklopijo na drugo, bolj prijetno temo. In tako gre vzorec »prepovedanega« iz roda v rod naprej.

Glede na to, da živimo v družbi, ki je prepredena s pornografijo in vse večjimi možnostmi spletnega spolnega nasilja, si sodobni starši tega vzorca ne moremo več privoščiti. Če hočemo svoje otroke poučiti o tem, kakšna je zdrava spolnost in kakšen zdrav odnos do lastnega telesa, drugih, življenja in smrti, moramo vse to najprej razčistiti pri sebi. Odkrito in brez tabujev. Seveda ni nič narobe, če se zavedamo, da o določeni temi zaradi določenih razlogov težko govorimo. Otrok nas bo razumel in sprejel tudi drugačno pot spoznavanja sveta – pa naj bo to s teto, knjigo ali dokumentarnim filmom. Najslabše, kar lahko kot starši storimo, je, da radovednega otroka odženemo in prepustimo spletu, kjer mrgoli neresničnih in celo nevarnih informacij. Glede na to, da danes po internetu brskajo že vrtčevski otroci, je nevarnost še toliko večja.