Predvsem o papežu

Seveda Slovenci kot Slovenci: kar precej godrnjanja in celo ugibanja je ves čas slišati, ali je na dobičku Slovenija ali morda celo Hrvaška, pa takšna in drugačna zmrdovanja; nihče noče obveljati za tistega zadovoljnega zagamanca, ki je razsodbe vesel. No, jaz sem je vesela in zdaj mi lahko, ko me srečate, če vas je volja,tudi kažete jezik. Jaz vam tovrstnega razkazovanja vsekakor ne bom vračala. Štorija s Haagom se bo seveda vlekla in vlekla, počasi bo postajala dolgočasna, če seveda mili sosedje, kar je tudi precej verjetno, ne bodo skrbeli za občasne popestritve dogajanja. Da vidimo!

Kar zadeva srčiko poročanja o Haagu, je tokrat nacionalka na znameniti četrtek potegnila krajšo. Pop TV je bila udarnejša in zanimivejša. Z izjemo Ladike, se razume, ampak Ladiko sem hvalila že oni dan in s hvalo res ne gre pretiravati.

Največ pa iz zadeve ni potegnilo zmagoslavno veselje slovenskih zagamancev, ampak premier Cerar. Cerar zdaj potihoma in v osami sicer žalostno zdihuje, da se Haag ni zgodil kakega pol leta pozneje (saj razumete, volitve), kajti to je zdaj končno njegov čas. Tudi vsi, ki ga ne marajo, morajo priznati, da v teh zelo občutljivih okoliščinah ravna in se obnaša res evropsko, državniško: to je skoraj popolna petica in žal mi je, da vas je zdajle veliko žalostnih. Bog pomagaj.

Končno mi je prejšnji teden uspel veliki televizijski zalogaj: izjemno zanimiva, šarmantno nora in zelo znamenita nadaljevanka Mladi papež je končno odkljukana v mojem žepu. Res ni za vsak okus in ne upam si je priporočati vsevprek, čeprav gre za strašansko izzivalno provokacijo. A sijajni, eden najboljših in množično nagrajevanih sodobnih evropskih režiserjev, Italijan Paolo Sorrentino, in seveda osrednja figura, lepi in slavni Jude Law kot papež Pij XIII., kot neverjetno karizmatična, čeprav docela nora pojava, ki poleg drugega nonšalantno verižno kadi pred kamero, ki nastopa v malone slehernem skrbno premišljenem in skoraj koreografiranem prizoru, ki je kot dedec – papež gor, papež dol – veselje za sleherno normalno žensko oko in ki nenehno izziva na tisoč in en način, skoraj vsak drugi kader je huda provokacija, mora vneti gledalce s takšnim ali drugačnim razpoloženjskim učinkom. Nadaljevanj ne bo, ker v zadnjem prizoru, ko ga zadene logična kap, odpotuje s trga v Benetkah naravnost v vesolje. Lahko rečete tudi: v nebesa, a končnega cilja tako izjemno kontroverznega človeka ni lahko določevati. Zadnji kader tega popotovanja je antologijski in vam ga ne bom posebej opisovala.

Mladega papeža bodo čez poletje gotovo še vrteli, saj je na ekranih manj kot leto dni; oglejte si vse tri HBO-je, kjer so ga producirali, in nekje boste že nabasali nanj. Na sporedu bo skoraj zagotovo pozno zvečer.

Ha, bil je bogat televizijski teden: odvrteli so tudi slavni dokumentarec o Angeli Merkel in imel si kaj videti. Na srečo je dokumentarno gradivo o njej izredno bogato in na posebno srečo je ohranjenega kar veliko materiala iz njenih otroških dni v Vzhodni Nemčiji, iz časov mladega, preprostega, a prikupnega dekleta, da o njenih političnih časih ne govorimo. Kmalu ti je jasna osnovna formula njene neverjetne kariere: izjemna, tako rekoč antologijska samoumevnost, s katero je posegla v docela moško nemško veliko politiko, v dotlej ekskluzivni moški svet. Gotovo je imela tudi svoje boje in strahove, a ohranila jih je daleč od oči javnosti. Ko je stopila v areno, je bil ta vstop videti pri njej nekaj povsem logičnega, samoumevnega in običajnega. In drugo pomembno orodje: sijajna izobraženost, razmišljanje kot britev, popolna pripravljenost na vsako temo, ki je bila na sporedu. Popolna razumljivost povedanega. In optimalne govorniške sposobnosti. Temu se pravi tudi vrhunska kompetentnost.

Iz filma je jasno razbrati, kako zelo so jo dogodki v zadnjih letih izčrpali in postarali. Kanclerka je utrujena. A ji niti na misel ne pride, da bi razmišljala o odhodu. Časi so še kar naprej razbeljeni in dvoumni in veliko ima doma in po Evropi še za postoriti, preden bo čas za odhod. Zdaj je postala končno tudi povsem samoumevna. Nihče okoli nje niti pomisli ne o izidu novih jesenskih nemških volitev. Merklova, jasno.

Heh, in zdaj je na vrsti še najbolj presenetljivi televizijski dogodek zadnjih časov, doživljaj, ki mi še vedno, ko pomislim nanj, zadrgne dih. Končno smo tudi pri nas dočakali Govorečega Toma, Talking Toma, ki je požel neverjeten svetovni uspeh, srečo in tudi milijonarski cvenk obeh avtorjev, zdaj že nekaj časa tudi mednarodno slavnih in uradno daleč najbogatejših Slovencev.

Moj bog. Nič drugega ne bom rekla. Jezus.

In vame se širi nekaj velikemu upanju podobnega, premišljanje, da znam morda to tudi jaz. Da si bom na zelo stara leta, ko bo zmanjkalo cvenka tudi za mojo pokojnino, omislila in narisala tudi sama svojo govorečo žival. Mislim, da bi to znala. Intimno si najbolj želim risati kot glavnega junaka govorečega ježka, ježek je taka fina in strašansko simpatična živalca. Ima pa veliko pomanjkljivost: bodice. Ježka namreč ne moreš stisniti k sebi, kar je pri govorečih živalcah, na katere si nor, nujno potrebno. Morda pride v poštev tudi govoreči slonček, govoreča koala ali kaj drugega na to prisrčnostno finto. Za razmišljanje imam še veliko časa. Upam. In upanje umre zadnje, kajne, pokojninski sklad?