PLANIŠKI PATRIOTIZEM

Od samega začetka smo nepopisan list v katerega okolica odtisne svoje sledi, dokler se ne zavedamo lastnega jaza, in počasi na ta papir začnemo pisati sami. Lahko pa tudi ne, saj se nekateri odločijo, da list zmečkajo, spet drugi po njem barvajo, tretji nanj zapisujejo svoje ideale. Moj tokratni ideal bo poskus razumevanja od ideologije razbremenjenega in v ljubezni vzgojenega odnosa do lastne države. Upam si trditi, da sem največi zgled enotnosti in povezovanja videl na planiški velikanki, ki je gostila 45. vrhunec svetovnega pokala v smučarskih poletih. Dolina pod Poncami je prizorišče vrhunskih nastopov naših športnikov, in zdi se, da vsaj v tistem dopoldnevu ali dveh Slovenci pozabimo, da ima sosed večji avto, da ima sodelavka večjo plačo, da je brat volil levico, babica desnico ... to je tisti neformalni slovenski praznik, ko odvržemo bremena razprtij, in v drugem vidimo drugega. Nič manj, nič več. Goli empirizem. Pogoltniti ego in sorojaku nameniti iskren nasmeh je dragoceno in vzbuja občutek enakovrednosti, ki nam jo sicer zagotavlja črka zakona, a v srcih zgolj naša lastna nesebičnost, ki jo poganja iskrena želja po družbenem napredku.

Za trenutek sem pomislil, če se mi sredi Planice ob prepevanju Kreslinovih evergreenov ne naježi koža in ne pade solza, potem lahko potni list kar vrnem. Kljub temu, da bom vselej zagovarjal globalno povezovanje je lepo, ko se zaveš da nisi brezdomovinec, da ne tavaš tam nekje v prazno, obenem pa z veliko žlico zajemaš svet katerega košček je ta naša lepa država. Pri tem nam zgled dajejo tudi športniki, ki pod zastavo branijo naše barve in nam vzbujajo ponos. Na čustven način in predvsem v triumfalnem slogu je to storil Peter Prevc, ki se je še zadnjič spustil po skakalnici bratov Gorišek in pomahal v slovo svoji izjemni petnajstletni karieri. Peter, hvala!