Oskarjeva petica desno spodaj

A to seveda ne pomeni, da ta zob ni bil živ! Nasprotno – ne le živ, zelo živahen je bil. Jedel je skupaj z Oskarjem, se igral skupaj z Oskarjem in se seveda tudi umival skupaj z Oskarjem. »Petice« so običajno posebna zgodba, in tako tudi Oskarjeva petica desno spodaj ni bila nobena izjema.

Zob je imel zelo pomembno vlogo – vso hrano, ki so jo sprednji zobje razsekali in razkosali, je moral on dokončno zmleti in spremeniti v čim manjše koščke, ki so potem odšli na dolgo pot vse do želodca. Oskar ni bil izbirčen fant in je imel zelo rad vso hrano, podobno pa se je obnašal tudi njegov zob. Krompir na sto in en način, riž in testenine na kakšen način več ali manj, različne solate in seveda sadje, ki in kolikor ga je bilo mogoče kupiti in pojesti. In ker je bil Oskar odličen jedec, povrhu vsega pa še zelo priden fant, je bil pogosto deležen tudi sladic. Bomboni različnih velikosti in okusov, takšni in drugačni piškoti, torte, kolači, mafini, čokolada, lizike, žvečilni gumiji, sladkorna pena in še in še. Oskar je imel zelo dobro navado hrano tudi poplakniti – z navadno vodo, včasih sokom in občasno tudi z gazirano pijačo. Saj veste, to so tiste z mehurčki, ki potem prijetno pokljajo v ustih. In tisto najpomembnejše – Oskar je svoje zobe zelo vestno ščetkal. Imel je seveda svojo zobno ščetko in svojo zobno kremo ter svoj lonček za izplakovanje. Vsako jutro, ko je vstal, vsak večer, preden je šel spat, in po navadi tudi po kosilu je Oskar vestno in natančno ščetkal vse svoje zobe. Najprej spodnje, od leve proti desni in nato od desne proti levi, spredaj, zadaj in zgoraj, potem pa je postopek ponovil še z zgornjimi. Za veliki zaključek je zobe še stisnil skupaj in jih še enkrat močno poščetkal, da so bili res zelo čisti.

In kaj posebnega se je zgodilo spodnji desni petici v Oskarjevih ustih? Zobek je najprej postal izbirčen. Krompir, riž in testenine, meso, pa omake in solate … Vse to je bilo dobro, ampak zobek je oboževal sladko. Sladko je vedno slastno. Čokoladne torte z višnjevim nadevom, pa čokoladice s karamelo, mafini, sladkorna pena, kolači s kokosovim nadevom in še in še sladkih in slastnih dobrot se je našlo, ki jih je zobek oboževal. Tudi voda zobku ni bila všeč – po navadi je pljusknila in odnesla vse dobrote stran od njega! Sok je v ustih ostal malo dlje, mehurčki gaziranih pijač pa sploh. Ti so prišli, se razpočili in te prijazno pokrili z okusom slastne karamele. Mmm! In potem zobkova največja groza – zobna ščetka in zobna krema. Tiste zoprne ščetine so ga drgnile in praskale, mu ukradle vse slastne drobtinice in navadno niso prišle le enkrat, ampak kar dvakrat, trikrat, štirikrat naokoli. Ojoj! Zobek je ugotovil, da je zelo blizu temnega kota, ki ga Oskar slabo vidi in v katerega je lahko spravil čez dan nabrano zalogo slastnih dobrot.

Ampak strah in groza – nekega dne je zobek opazil, da je okoli njega začel rasti zid. Bil je iz čudnih opek, ki so bile zelo čvrste, in zid je bil vsak dan višji, debelejši in trdnejši. Kmalu je bil skoraj celoten zobek prekrit, samo njegov vrh je kukal ven. Zid so postavili mali črvički, ki so si za svoj domek izbrali prav njega. Pri vseh dvajsetih zobeh v ustih prav njega! Zobek ni vedel, da on ni edini, ki obožuje sladke razvade. Oh, kje pa – še bolj kot on so jih oboževali mali črvički, ki so začeli vrtati po njegovi notranjosti, si delati prostor za skladišča hrane in se na vse pretege basati s sladkarijami.

Zid ga je vsak dan bolj stiskal, črvički so vsak dan globlje rili in bolečine so postale prehude. Čas je bil za obisk zobozdravnika – to je zdravnik, ki pozdravi bolne zobke. Zobozdravnik ni bil zadovoljen, ko je videl stanje desno spodaj v Oskarjevih ust. »Fant moj, dan ali dva pozneje, pa bi morali tole petico kar izruvati. Upam, da jo uspemo rešiti,« je žalostno rekel zobozdravnik. Zobek se je ob besedi ruvanje stresel od strahu! Spomnil se je dolge igle, klešč – svetlečih in srebrnih, ki so enkrat že prišle v Oskarjeva usta, da so objele počeno dvojko in jo počasi izvlekle ven.

Zobozdravnik si je najprej ogledal stanje z ogledalcem. Videl je velikansko gnijočo luknjo na vrhu. Nato je po zidu potolkel z nenavadnim, a zelo ostrim svetlečim orodjem. Zobek je potem dobil mehko blazino in potem še eno, pa še eno. Potem se mu je približal še majhen cofek, ki ga je zobozdravnik imenoval »zajčji repek«, in ga malo požgečkal, vendar zobku ni bilo do smeha. V ustih se je spet znašla tista zašiljena zadeva in začela razbijati zid okoli njega. Zobozdravnik je zelo ostro konico zasadil pod zidake in potegnil, ker pa so se zidaki zelo dobro držali zobka, je njega to vsakič močno zabolelo. A zidaki so morali stran!

In potem? Potem je zobek zaslišal grozen hrup in v ustih se je prikazal ne posebej velik, a zato neverjetno hitro vrtljiv kamen. Zobozdravnik je s tem trdim kamnom začel brusiti zobek – ta je kričal, a ga ni nihče slišal, zobozdravnik je brusil in brusil, nehal, ga osvežil s curkom zraka in potem spet brusil. Na zobku so ostali ostanki lepila zidakov, pa tudi nekaj manjših lukenj je bilo, ki jih je želel zobozdravnik raziskati. »Aha, tukaj ste!« je naposled rekel zobozdravnik in zadovoljno pokimal. Zobek je bil zadovoljen – očitno je zobozdravnik našel, kar je iskal, in bo napornega zdravljenja kmalu konec. Tedaj pa je v usta prišla goreča kača! Zobek je spet začel na ves glas kričati, vendar ga tudi tokrat ni nihče slišal. »Oskar, to je posebna, čarobna svetloba, ki bo oslepila črvičke, da jih bomo lahko potem pregnali ven iz tvojega zobka,« je dejal zobozdravnik in začel slepiti črvičke. Črvički so začeli brezglavo bežati sem ter tja in se skrivati, a izhoda zanje ni bilo več. Zobozdravnik je na vrh zobka namazal kremo brez okusa in barve, lepo zgladil robove in malo pobrusil.

Zobek se je po tej strašljivi izkušnji odločil za spremembo prehranjevalnih navad in navad – po novem se je Oskarjeva petica desno spodaj začela izogibati sladkarijam ter se nastavljati vodi in zobni ščetki. Njeno krtačenje je bilo v primerjavi z brusilnim kamnom pravzaprav prijetno, saj ga je ves čas žgečkala. In ker je zobek zelo pazil, kaj je in kaj pije, ter se je vestno umival, črvičkov ni bilo več blizu. Seveda pa je zobek svojo izkušnjo delil tudi s preostalimi zobki v Oskarjevih ustih, ki so ugotovili, da s črvički nočejo imeti opravka. In veste, kaj? Nobenih težav več niso imeli!