Okruški

Kadar mečem proč polne beležnice opomnikov, me po svoje boli srce. V njih je gora televizijskih zapisov ali tudi zgolj posameznih besed s klicajem, za katere se je pozneje izkazalo, da mi je zanje zmanjkalo časa in prostora za omembo. In če gre takole v prazno, mimo kaj, kar mi je med gledanjem televizije dostikrat pobožalo srce ali me drugače vznemirilo, se za bežen trenutek počutim krivo: naredila sem krivico. Naj zato tokrat, preden gre beležka v koš, še enkrat pobrskam po njej in izbezam na plan kaj drobnega, a iz tega ali onega razloga pomembnega; nekaj pietetnih cvetk, ki so pri delu pozneje ostale prezrte. Nekakšni okruški so.

Še vedno nisem pozabila Trumpove zimske inavguracije in sinje Melanijine oprave; tudi vi je niste. V govoru ljudstvu je novi predsednik ZDA izrekel marsikaj udarnega, marsikaj »kar tako« pogumnega in nove čase napovedujočega. Eno od napovedi je medtem že moral požreti, ker se ni uresničila: vojsko bomo iz tujih krajev odpeljali nazaj domov, ne bomo več varovali drugih, je grmel. Na začetku aprila so v Siriji iz ameriških bojnih letal padle prve ameriške bombe na tuje ozemlje. Res so bile to »plemenite« bombe, kaznovanje zločincev za sejanje kemičnih smrti med sirskim civilnim prebivalstvom. A bombe ostanejo bombe in sejejo smrt: na Trumpovem mestu bi se Obama ugriznil v ustnice in ne bi storil ničesar. Je pa s tem Trump nenadejano poskrbel, da se mu je doma, pa ne samo doma, nenadoma precej dvignil prej po tleh plazeči se ugled.

Tedaj približno je nacionalka naredila tudi posebno dobro delo: gledalcem je končno pokazala, kakšna je videti Zorana Baković. Zdaj smo jo končno spoznali – vsaj jaz. Zorana je najbrž najsijajnejša novinarka osrednjega slovenskega dnevnika Delo. Največ poroča s Kitajskega, njeno pero pa se vtika tudi v milijon drugih aktualnosti po svetu. Njena produkcija je fascinantna. Toliko kot Zorana menda ne napiše noben drug novinar. In kako piše! Ne spominjam se, da bi Zorana kdaj dobila kakšno uglednejšo novinarsko nagrado. In ko ne bi bilo tistega bežnega televizijskega posnetka, bi bila ta genialna ženska vsaj v moji percepciji še vedno zgolj senca brez potez. V domačem okolju se je do zdaj menda še niso spomnili utelesiti, vsaj jaz se tega ne spominjam, čeprav prebiram Delo že od stvarjenja sveta sem.

Na rovaš spregledanosti ne gre pozabiti na najbrž – vsaj zame – do zdaj najsijajnejšega gosta Mišinega pogovora Zgoraj brez, slavnega slovenskega filozofa dr. Marka Uršiča. Bilo je pravo zanikanje splošno razširjenega in že strašno starega prepričanja, da so filozofi bodisi en sam živi dolgčas bodisi tako nad oziroma onkraj preprostega zdravega razuma, da jim normalni pač nismo kos. Težko je reči, ali sem bila dr. Uršiču kos ali ne, vsekakor pa je govoril preprosto in razumljivo, vsaj tistim, ki smo bili vsaj pripravljeni poslušati, kaj nam pojasnjuje in razlaga. In bilo je sijajno govorjenje.

V glavnem je bil govor o tem, kam gre svet in mi v njem. O tem, kako se stvarnost in virtualni svet že usodno prepletata in hitita naprej v prihodnost z naglico, ki osuplja. Dr. Uršič ob tem pravi, da je v resnici »optimistični pesimist « in da so vsa vprašanja današnjega in jutrišnjega sveta shranjena prav v filozofiji. Platonist je. Veliko se ukvarja z dušo. Pravi, da duša ni nekaj spiritističnega, ampak nekaj živega v nas: energija, volja, živost. Zanj je duša notranja svetloba, čas pa je raztegljiv in stisljiv. Zanj je glavna valuta sveta čas, pa da čudeži so in da nasploh premalo gledamo zvezde.

V Mednarodnih obzorjih je bilo škoda spregledati neverjetne oddaje Boštjana Anžina Balkansko šahiranje. Dokumentarni sprehod v živo po današnjem Balkanu, ki ga tudi Slovenci, ki smo ga živeli, v zraku še vedno intenzivno vonjamo in prepoznavamo kot pomemben in neizogiben del naše preteklosti. Takšne oddaje bi morali odkupiti in si temeljito ogledati tudi bruseljski evropski gospodje, ki marsičesa, kar se dogaja »tam doli«, še vedno ne razumejo dobro, že zato ne, ker Balkana niso nikoli sami živeli. Če bi si ogledali takšne oddaje, kakršna je bila Anžinova, bi jim bilo marsikaj nekoliko bolj jasno.

Polna krvi je zadnje tedne tudi sicer uradno zresnjena nacionalka. Tu šprica kri iz dveh smeri: iz včasih težko doumljivih zločinov med družinskimi člani, ki so konec zime in na začetku pomladi dobesedno eksplodirali – kaj je tem ljudem, pač ni jasno. In jasno, s ceste. Tu so najbolj kosili motoristični krvavi dogodki. V nas se je zalezel strah, kaj vse še bo.

Namenoma nisem k povedanemu dodala strašljivo razraščajočega se islamskega terorizma po Evropi. Najbrž se počasi nanj tudi privajamo, čeprav obenem nočemo verjeti, da je kaj takega sploh mogoče.

Ena posebno rajcig Vesninih oddaj, se pravi intervjujev, je bil pričakovano pogovor Jurija nazionale Zrneca z Vesno. Če Zrnec vzame stvari zares, in pogovor z Vesno je to vsekakor bil, potem postane brutalno odkrit. Ničesar, povezanega s sabo, ne odrine na stran, nič ne olepša, zelo malo pojasnjuje, občutek imaš, da celo nekoliko pretirava v svojo škodo. In se vprašaš, ali je ta izjemno nadarjeni in uspešni moški sploh srečen človek.

Pa moja in vaša sreča?