Kolumna
Ocvrti možgani

Ocvrti možgani

Bernarda Jeklin, Zarja, 11.08.2017 00:00:00

Ocvrti možgani so bili včasih precej priljubljena jed, potem pa so kdove kako in kdove zakaj počasi izginili z menijev v slovenskih gostilnah.

Delite na:

Danes sem se končno spet spomnila nanje, ker jih čutim. Ampak to gorje, gorje cvrčečih možganov, mene danes, ki sem, kot veste, pet dni za vami (zakaj, vprašajte kot običajno v tiskarno), v glavnem še čaka, vi pa tičite ta hip najmanj v srečnem prihodnjem torku in je večina temperaturnega gorja, ki mene še čaka, že za vami. Vsaj močno upam, da je tako. K vragu zgodnjeavgustovsko sonce! K vragu spremembe podnebja!

Najhuje, kar se mi lahko medtem primeri, seveda ni nova bliskovita vojna ali teroristični napad na Ljubljano. Najhujše mogoče je seveda, da mi v naslednjih urah crkne klima. Če se to zgodi, ne vem, kaj bom. Za zdaj je to šele huda nočna mora in nič konkretnega. Vsake toliko se tako ozrem navzgor, v kot za vrati dnevne sobe, kjer tiči in potrpežljivo prede moja klima, in ji zašepetam: »Ljubica.« Nič drugega in nič več, le ljubica! Ampak kako to šepnem! Nobenemu moškemu svojega življenja še nisem česa podobnega zašepetala s tolikšno milino in strastjo. In tudi ne bom.

Televizija je morala, čeprav s težkim srcem, končno izpustiti iz rok strašno zgodbo o ve se kateri bombi – kar je preveč, je preveč. Ni ga novinarja katerega že koli slovenskega medija, ki ne bi s svojim medijem ustvaril vsaj enega srhljivega ali tudi drugače pretresljivega novinarskega izdelka o vurberški bombi. Dovolj je.

In zdaj so mediji seveda našli novo megatemo. Vročino. V vurberško bombo se tisti, ki nismo od tam, nismo znali povsem vživeti. Vročina pa je od vseh: moja, tvoja, njihova. In ponekod okoli nas je še huje kot pri nas. Vroče je sicer res lahko iz leta v leto bolj ali manj, predvsem seveda bolj, ampak počutje ob vročini je vselej do pičice enako. Vročinski komunizem. In porabiti je mogoče neznansko količino starih jajc. Tako iz televizijskih pridig že dolgo vem na pamet vse o tem, da moramo tedaj piti čim več vode, da potrebujemo senco (to je sploh globoko spoznanje), da moramo uživati veliko lahke in presne hrane in podobna pretresljiva spoznanja. Ena redkih novih poletnih televizijskih bomb, ki bi gledalce zaposlila do zanosa, a je še vedno ne znamo in ne zmoremo udejanjiti (kar nazorno kaže na dejansko omejenost našega duha tudi v dobi najstrašnejše digitalizacije in robotizacije življenja), je neizkoriščena možnost skrajno preprostega in poceni TV-kviza vseh kvizov: tekmovanja na temo, kateremu od Slovencev je ta čas najbolj vroče. Iščemo prvaka! Zanimivo, ne? Temu, Mars gor, Mars dol, nobena televizijska znanost danes še ni kos. Kajti to, da je ta hip najbolj vroče meni ali vam, je seveda treba tudi dokazati. Ne gre. Sramota.

Materiala o neznosno vročih dneh je neznansko veliko, ker je bilo pač vročih dni v zgodovini novic na televiziji že veliko. Posnamejo, predvajajo in spravijo v skladišče. Naslednje poletje pač vzamejo ven in spet navijejo. Nacionalki je tako že nekaj let najljubša Kolpa, njen krik letošnje sezone pa je Podpeško jezero. Mulce, ki se tam mažejo z blatom in potem skačejo v vodo, poznam že tako dobro kot sosedovo mularijo. Dajte, dajte, smrkavci, pojdite se že kopat kam drugam, da ne bom več poslušala in gledala blatnega pritoževanja nad poletno gnečo!

Je pa letošnja sezona televizijske vročinske produkcije prinesla s seboj vsaj en presežek. Pomembnega. Njegova nesporna lastnica je notorična borka za pravico in resnico, neuničljiva novinarka Evgenija Carl. Punca je lepega dne pograbila mikrofon in se na slovenskih cestah, kjer se kaj gradi, zelo razburila; s skrajno grobo, a nazorno besedo, ki je ne upam napisati, se je okoli poldneva totalno razpizdila. Zakadila se je v delovodje in druge prisotne šefe in jih ne prav nežno povprašala, kako kaj v tem strahovitem vremenu skrbijo za svoje delavce na žgočem soncu, ko se temperatura na soncu dviga proti petdesetim stopinjam! Šefi bi se kajpak pred pojavo Evgenije Carl najrajši poskrili po grmovju, toliko so že informirani, pa si niso upali. Zato so udarili nazaj s posmehom, češ, a zdaj bodo pa cestni delavci kar sedeli v senci ali še bolje doma; kako si sploh predstavljate resne delovne odnose, draga frajla? Pričkanje je bilo skrajno glasno in sploh ne nežno, ampak ko je bila Evgenija potem spet tam, v še hujši vročini in s še bolj razburjenim glasom, je bil pogovor že na novi, mnogo sprejemljivejši ravni. In prepričana sem, da se bo v tem pogledu na Evgenijin rovaš, kar zadeva dela na cesti v res hudi vročini, zdaj zdaj le kaj blagodejnega spremenilo. Saj se bo videlo. Skratka: bravo, Evgenija!

Najpomembnejša novica pa seveda je, da je slovenska politika vendarle šla na dopust, zato bo zdaj nekaj tednov nekaj miru. Na zadnji vladni seji se je bilo seveda treba za adijo še enkrat hudo spričkati in tokrat je poprijel za delo kar ministrski kokošnjak. Katera je v resnici začela, se pričevalci ne spominjajo več, v spominu pa je ostalo (prepisujem iz Dnevnika in se oproščam) naslednje: Milojka – se ve, katera – je po navedbah skrajno verodostojnih virov po tistem, ko ji spet niso hoteli dati dodatnega denarja za bolnišnice, izjavila, da ima tega dokončno dovolj, da gre, in se je razjokala. Financministrica Mateja Vraničar Erman je »hudo povzdigovala glas«. Notranja ministrica Vesna Györköš-Žnidar s pikicama nad obema o-jema naj bi znova žalila obrambno ministrico Andrejo Katičevo. Ta pa naj bi dejala, da bo tudi ona začela metati stvari po tleh, kot to počne Györköš-Žnidarjeva, če česa ne doseže, ali pa bo začela tudi ona groziti z odstopom in jokati.

Skratka po ljudsko, takle mamo.

Ne predstavljam si tudi, kako bom ves preostali avgust prestala brez angelskega obličja premierja Cerarja na svojem ekranu. Huda bo. Bo treba pobrskati med tabletami.