Obrat kovanca
Po zadnji kolumni sem prejel nekaj pisem, v katerih ste spraševali, zakaj je treba izpostavljati nasilje moških, če pa vemo, da obstaja tudi nasilje žensk.
In nebinarnih oseb. In še koga. Dobro. Zgodba izpred tedna dni je pač resnična, tako kot so resnične tudi druge zgodbe. Dvomim, da bom imel toliko možnosti, da bi vam lahko opisal vse različne oblike nasilja, vendar sem obljubil, da bom obrnil kovanec. Zato danes na isto temo, vendar drugače.
Kadar ne želimo videti lastnih napak, se zelo pogosto branimo z lažnim argumentom, da nekaj takšnega počnejo tudi drugi. Tako poskušamo odvrniti pozornost od samih sebe in normalizirati stanje na način, da bi nedopustno vedenje postalo del norme. Nasilje je pri tem še posebej podvrženo takšnemu uravnoteževanju. Skušal bom zaobjeti vse skupaj – da, človek kot tak je nasilno bitje. V vseh oblikah, barvah, spolnih identitetah … Artur Hailey v svojem romanu Hotel temnopoltemu liku v času boja proti segregaciji položi na jezik cinizem: »Boste še tako za enakost, ko boste imeli pijanega črnca v hotelu, nasilnega črnca?« Misel skriva ostro jedro. Tudi marginalizirana skupina ljudi je še vedno skupina ljudi, z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Vprašanje, ali smo to sploh pripravljeni sprejeti.
Psihično nasilje je prefinjena oblika, če je fizično brutalno in ponižujoče. Pasivna agresivnost, dolgotrajna manipulacija, lažno obtoževanje in druge metode so enako ali celo bolj maligne. Nekatere ženske jih uporabljajo redno. Mogoče še najbolj očitno v času razveze ali razhoda zveze, takrat ko se vojna med nekdanjima partnerjema v Sloveniji po pravilu mora razplamteti. Takrat, ko dobro služijo odvetniki, in takrat, ko na vse te manipulacije odlično nasedajo domnevno strokovni izvedenci. Pogovorni šibkejši spol dokazuje svojo moč. To, da je takšna demonstracija psihične moči škodljiva za otroke, je jasno. To, da je namerno odtujevanje očeta pritlehen način prilaščanja svojih potomcev, je tudi jasno. Pa se vseeno dogaja. Tudi to so zelo žalostne zgodbe, ki nastajajo praktično vsak dan.
Mnogo vsega sem videl v zadnjih 12 letih, odkar sem v dnevnem stiku z ljudmi s težavami. Takšnimi in drugačnimi. Mogoče je bilo tega celo preveč, ker poznati toliko usod na neki način ni več zdravo. Paradoks je, da po eni strani vem vedno več, po drugi pa mi je vse manj jasno. Izvor motiva za izživljanje nad drugim človekom mi še vedno polzi med prsti. Teorije poznam, tega ne potrebujem, manjka mi razumevanje človekove nasilne narave, ki je še vedno ne morem enostavno sprejeti kot zapečatenega dejstva. In pri tem, drage dame, niste nobena izjema. Izjemno malo tolerance do drugih, izrazita egocentričnost in samozadostnost, izkoriščanje drugih … da, tudi to so lahko lastnosti žensk med nami. Ali moških. Ali nebinarnih oseb. Nepomembno.
Če bomo šli v tej smeri, boste izvedeli še kaj o nasilju hendikepiranih oseb in drugih ljudi s posebnimi okoliščinami. Vse do točke, ko bi nam postalo vsaj delno jasno, da se glede tega vprašanja, torej škodovanja ene osebe drugi, prav nič ne razlikujemo. Šele od tu dalje bomo mogoče začeli z resničnim delom na odpravi tega škodljivega pojava. Do takrat se zgolj obmetavamo s kravjeki obtoževanja drugih. Zelo tipično!
