Nore zgodbe z južne meje

Ne bom napisala spet, ker takšnih do zdaj niti v najhujših zgodovinskih časih ni bilo. Predzadnji konec tedna smo se, ko smo gledali televizijske posnetke, kar ščipali in predzadnji ponedeljek so nam potem sporočili, da je raja tudi po šest ur preklinjala pred odrešenjem. Šest ur za prestop meje, lepo prosim! Še malo, čisto malo, pa nam bo crknila vsa prihajajoča turistična sezona. Pravzaprav bo bolj kot nam crknila Hrvatom. Res jim ni lahko. Najprej Agrokor, ki se dejansko šele prebuja v življenje, beri, v popolno sranje, zdaj pa za povrh še tole!

Na Evropejce sem seveda primerno divja, predvsem na bruseljsko recimo temu gospodo. Se spomnim, kako so predvčerajšnjim pametovali in se delali vseznalce: nadzor nad evropsko južno schengensko mejo bo seveda treba močno poostriti. Tu se bo po novem dejansko ločevalo zrnje od plev, častne popotnike od prikritih teroristov. Evropska raja je preprosto verjela brez ostanka – kaj naj drugega; pri nas so bili že spočetka nekateri precej v skrbeh, a panike oblast ni želela pokazati prezgodaj, preden se v resnici kaj res ne zgodi. A predzadnjo nedeljo je bilo že vsem kristalno jasno. Nobenega pravega uvoda ni bilo v slovensko-hrvaško katastrofo, nobenega pravega predhodnega opozorila, kaj se lahko zgodi. Kar padli smo v najhujši obmejni drek v zgodovini, odkar smo tu postavili mejo in obmejno policijo in carino. In to naj ne bi bil dogodek, temveč novo stanje.

Skupaj s Hrvati smo znoreli tako rekoč hkrati in ukrepali na lastno pest. Saj veste, kako je vse skupaj šlo. Kaj so ob tem rekli v Bruslju, ni čisto jasno, povsem jasno pa je, da z mejnim nadzorom, kot si ga je zamislila gospoda tam, ne da bi sploh ožela možganske vijuge, ne bo nič. Ne more biti. Že zdaj pa je jasno še, da srečnega konca tudi ne more biti. Kaj naj se bi sploh izcimilo, si ta hip tako še nihče ne zna predstavljati, a ne gre dvomiti, da bo še veselo. V Bruslju zadnji čas na ta račun že grmi. Si pa že precej predstavljamo, kaj pomeni biti zunanja schengenska meja dolgoročno za Slovenijo. Mediji so pri priči nabrusili kremplje, obeta se bogata pojedina.

Res je, v Bruslju imamo za tovrstno dogajanje pravzaprav – in vsaj na prvi pogled – čudežno moč. Naše gore list je vendar vijolična komisarka za promet. Ampak nekaj mi pravi, nekaj potihoma melje v meni, da bo Violeta hotela biti najprej Evropejka in šele pod razno Slovenka. Temu se pravi načelna drža in Slovenci se je oprimemo vselej, ko je to najmanj potrebno. Primerov nam ne manjka.

Velika noč z novo zgodbo iz tega vica je zdaj kot običajno že za vami, mene pa še čaka. In prava počitniška sezona se sploh še ni začela. Da vidimo!

No, dolgcajta tudi na drugih toriščih v Deželi trenutno ne poznamo. Druga za drugo sta se nam izvalili že dve novi stranki, obe tempirani za pojedino na prihodnjih volitvah. Če človek malo pregleda naslovnice in vsebino časopisja, dobi občutek, da smo že sredi predvolilnega boja. Obrazi kandidatov za nove stolčke zro v nas zelo obetajoče in nekateri že kar zmagovalno, vrstijo se tehtni komentarji na temo, kdo nam bo po novem vladal. Ampak, ljubčki, pri tem je do volitev vendar še celo leto! Za znoret!

O zdravnikih pa ne bomo – vsaj tu in tokrat ne. To, kar počno s to dejavnostjo domači mediji, je še eno urnebesno pretiravanje. Res je seveda tudi, da zdravniški ceh sam po sebi dozira nenehno razburjanje in polemike. Nihče pri tem ne pomisli na kolateralno škodo, ki je že velikanska in se ji pravi nenehno na novo vzhajajoči strah Slovencev pred svojo medicino, pred boleznimi. To je sicer razumljivo, a ne posebno smiselno. Tisti Slovenci, ki se na to spoznajo, so v en glas prepričani, da imamo doma z redkimi izjemami ne le docela spodobno, ampak pogosto prav izvrstno domače zdravstvo. To je sicer precej težko doumeti in sprejeti, ampak res je tako.

Zadnje čase je idej za razburjanje po rubrikah tako obilo kot že dolgo ne in težava ni v tem, o čem pisati, ampak v tem, kaj izpustiti. Izpustiti sem nameravala Mercator, pa ne gre. Vse več je namreč prikritih hrepenenj občanov, da bi ljubi Mercator Slovenci zdaj odkupili nazaj, da bi bil spet slovenski. A ne bi bilo to krasno?

Ne, ne bi bilo krasno. V domovini se je očitno že povsem pozabilo, kako in zakaj smo ga sploh prodali Agrokorju. Prodali smo ga, ker je bila štorija z Mercatorjem docela in do grla zafurana in nam je bingljal okoli vratu kot neznosno breme. In Agrokor ga je bil edini na svetu pripravljen kupiti.

Aja, pravite zdaj zamišljeno, pa je bilo menda res nekaj podobnega! Ampak veste, če se hočemo iti kolikor toliko spodobno državo, takih štorij za vse na svetu ne smemo pozabiti.