Nepomembna smrt

Neznanega moškega je na Štajerskem samega samcatega okoli pol dveh ponoči do smrti zbil avtomobil. Koga to še sploh zanima? A sta le bili dve nevsakdanjosti, če se temu sploh lahko tako pravi. Prva je bila, da je bil moški Sirec. Begunec torej, pomisliš samodejno. In da ga je avtomobil zbil na avtocesti nekje pod Mariborom v smeri Ljubljane. Po avtocesti je strogo prepovedano kar takole pešačiti. In kaj je tam počel Sirec sam samcat sredi noči?

Ni se zgodilo nepričakovano, na mah. O tem, da se tam zadržuje neznani moški, je na policijo že prej sporočilo kar nekaj voznikov, ki so ga nepričakovano srečevali na vozišču, mu mežikali z lučmi, najbrž tudi hupali. Prvo opozorilo z avtoceste je prišlo že dobro uro prej, preden se je zgodilo. Vmes je moški za nekaj časa tudi izginil z vozišča, kot da se izogiba morebitnemu nadlegovanju, pa se spet pojavil. Spet so mu mežikali in hupali, Sirec pa nič. Končno se je le zgodilo. Smrt.

Mislila sem, da bo šlo v hipu mimo mene, pa ni hotelo stran. Zarilo se mi je v možgane, tako da pozneje v postelji nisem mogla zaspati. Premišljala sem, kaj se je v resnici dogajalo in zakaj se je zgodilo. In sem izbezala na plan dva najverjetnejša odgovora.

Prvi je banalen: Sirec je šel svojo pot ponoči, da se je med hojo pač izognil neznosni pripeki čez dan. Gre, kamor se je namenil iti, družine in znancev pač nima ali niso želeli z njim na nočno in nevarno potovanje. In po avtocesti hodi, ker je tako najbolj prikladno. Ve se, da so avtoceste najhitrejše bližnjice iz kraja v kraj, in ponoči na njih ni toliko prometa kot podnevi in tudi policijskega nadzora beguncev ne. Nesreča je bila žalostno in nenačrtovano naključje, kot so pač naključja tako rekoč vse nesreče.

A tu je bila še druga možnost. Mrka, neprijetna, a ne neverjetna: Bilo mu je končno dovolj vsega. Dovolj lakote, vseh vrst bolečin in drugih muk, dovolj ponižanj, raztreščenih iluzij in nespametnega upanja. In obupa, ki se je plazil vanj počasi in dolgo, zdaj pa je tu in se ga ne bo več znebil, vedel je. In v možgane mu je tako zavrtala le ena želja, pravzaprav nespametno in jalovo hrepenenje: domov! Naravnost proti jugovzhodu, po najkrajši poti. Nazaj domov, pa kar koli je tam od njega še ostalo. Domača tla so zagotovo še vedno tam in Sirec z avtoceste si je zaželel le še eno: da bi končno spet legel nanje, na domača tla, in potem naj se zgodi, kar se mora zgoditi. Ko je končno treščilo vanj, se mu je za delček sekunde zazdelo, da je že doma. In pravzaprav se tudi ni zelo motil.

Še en tragični dogodek se mi je zadnje dni zaril v možgane: dokončen odstop naše stare znanke, tožilke Carle Del Ponte, dolgoletne članice komisije Združenih narodov za vojne zločine. Raziskovala je že nešteto zločinskih okolij v najbolj krvavih vojnah, tudi med krivci in zločinci v jugoslovanskih vojnah. Zdaj, med sirsko vojno, najbolj kruto od vseh, ni več zdržala. Konec, dovolj! In je povedala v javnost nekaj tako zelo krutih in tragičnih resnic, da se ti je trgalo srce. To, da v današnjih vojnah sploh ni več dobrih in slabih fantov. Tudi v Siriji so vsi, na obeh straneh bojišč, sami slabi fantje. Zločini vseh vojsk so posuti bolj ali manj enakomerno po vseh straneh. Voditelji sveta potihoma sploh ne želijo več, da se vojne končajo. Nočejo, da se krivci, zločinci ujamejo in kaznujejo. Čisto prav jim je tako, kot je, status quo. Nekaj sicer govoričijo, v resnici pa se načrtno ozirajo proč – naj se gorje kar nadaljuje!

Tolikšnega cinizma do zdaj menda še nisem srečala, posebno če o tem z ledenim obrazom in neskončno izkušnjami pripoveduje Carla Del Ponte. Saj, kam plove svet?

Televizijski sporedi, posebno informativni programi, niso nikoli, niti na nacionalki, čisto uravnoteženi. Nenehno protežirajo posebno ljube jim teme. In tudi nacionalka dostikrat, kot je znano, nima mere. Zdaj spet posebno ljubi potok Tojnico. Ta potok je eden od junakov skoraj sleherne informativne oddaje in z njim si nacionalka daje neverjetno veliko opraviti. Potok Tojnica je že neskončno dolgo najznamenitejši slovenski potok, zdaj je v nevarnosti, da postane tudi evropski najpotok. Njegov središčni rajc in žar tiči, kot je znano, v dejstvu, da ga je treba očistiti. Okoli čiščenja Tojnice se je napletlo že ogromno ne posebno zanimivih štorij, iz katerih zdolgočaseni laik razbere le eno vrhovno resnico: tega, očiščenja Tojnice, žal še ne znamo najbolje. In se lovimo in odlašamo. In gnjavimo gledalce. Jadranka, bi se dalo temu malce odpomoči, saj ste morda še vedno urednica informativnih oddaj? Lepo lepo prosim. Vse bolj strastno si tudi želim, da bi se čim prej našel junak s šajtrgo, kako se že pravi lepše, s samokolnico. Vanjo je namreč treba čim prej naložiti ministrico za okolje Ireno Majcen in in jo odpeljati čim dlje mogoče z ministrskih poljan. Ministrica Irena je namreč najhujši kadrovski kiks premierja Cerarja pri odbiranju ministrov. Saj je najbrž polna dobre volje in zagnanosti, ampak to žal ni dovolj. Majcnova je skrajno nesrečna ministrska figura. Tragično nesrečna, mi je žal.

In za konec še ena spodbudna vest. Tako rekoč radostna vest. Kot kaže, prihaja v Ljubljano za novo ameriško veleposlanico najlepša od vseh, kar smo jih imeli do zdaj, čeprav ena španska in ena češka tudi nista bili od muh. Moj bog, kakšna mačka! Lepotica iz ZDA se imenuje Kellly Roberts in je, kot kaže, Melanijinih let. Ni čudno, menda jo je z žarom v očeh soprogu posebej položila na srce prav naša Melania; to je bilo že večkrat slišati. Lep par sta, Kelly in Melania, in če bo Kelly res veleposlanica v Ljubljani, menda je potihoma že domenjeno, bomo morda tudi Melanio dočakali na obiskih v Sloveniji. In bo ameriško veleposlaništvo v hipu postalo najbolj oblegano ljubljansko poslopje zahodno od glavne pošte.

O tem, kakšen bi bil Murko – se ve, kateri – videti kot novi predsednik Slovenije, pa bomo na tem mestu ugibali kdaj drugič. Mimogrede, mu je kdo že sploh omenil, da mora najprej zbrati pet tisoč podpisov?