Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

Tako bo potekal sončni mrk, ki je marsikoga prestrašil do kosti Odkrito.si

8. april, 2024 - Mrk, ki prinaša katastrofo?!

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Kolumna
Najboljši prijatelj

Najboljši prijatelj

Majda Juvan, Zarja, 23.05.2017 00:00:00

Šmarna gora. Bilo je lepo nedeljsko jutro. S čajem sva sedla k prosti mizi. Šele takrat sem ugotovila, da se mi pod nogami motata dva psa.

Delite na:

Lastnica, ki je sedela pri drugi mizi, ju je, da bi imela mir, privezala na »najino« klop. Psoma sem bila očitno odveč, onadva pa meni. In stekel je dialog: »Sta vaša? Lahko poskrbite zanju?« »Ja, kaj vas pa motita? Kako ste nesramni! Kar vi pojdite kam drugam! Onadva sta bila pri mizi prej kot vi!?« Dvignjene obrvi, nejevera, tudi posmeh, priznam. No, v Ameriki menda kar 80 odstotkov lastnikov o svojih psih razmišlja kot o otrocih.

Svet je nor. A ne povsod enako. Ne za ljudi in ne za pse.

Pred leti so nas turistični vodniki v Kairu opozarjali na trope sestradanih potepuških psov. Pristojne službe jim niso bile kos. Ognite se jim. Nevarni so, prenašajo bolezni. Še prej sem v Parizu prvič videla pse v copatkah in oblekicah. Tako ali tako smo morali nenehno gledati pod noge. Kakcev svojih ljubljenčkov lastniki niso pobirali. Po letu 2001 so jih morali. Tiste, ki jim to ni dišalo, so oglobili. In v Parizu se je število psov zmanjšalo za četrtino. V mnogo mestih in državah imajo davke na pse. Najboljši prijatelji so tako postali tudi dražji, če že ne najdražji. V Nemčiji so davki od nekaj deset za majhne do več sto evrov na leto za velike pse. In res, v Berlinu ni videti veliko psov. Imajo pa jih, to tako mimogrede, skoraj vsi brezdomci in berači, ki žicajo po vogalih?!

Skratka, tudi tistim, ki imamo za svojega najboljšega prijatelja še vedno rajši ljudi, s katerimi se lahko tudi kaj pogovorimo, je jasno, da se na bogate in revne ne delimo le ljudje, ampak tudi živali. In če kdo, potem to izkoristijo tisti, ki vedo, kaj je dobra poslovna priložnost.

Zadnjič sem v enem od naših mesečnikov naletela na prevod zanimivega Bloombergovega članka o – milo rečeno – tesnem sodelovanju ameriških veterinarjev in farmacevtov. Gre pa za posel, ki se obojim splača. V resnici je tako, da so vse bolezni in vsako zdravljenje za nekoga posel, za drugega pa strošek.

Za ilustracijo: leta 2015 so Američani za veterinarsko oskrbo svojih hišnih ljubljenčkov plačali 32 milijard evrov. Približno toliko – in nič več – naj bi na letni ravni znašal tudi prihranek, ki si ga Trump obeta od ukinitve Obamove zdravstvene reforme. Kot je znano, bo udaril po tistih, ki se sistemu »ne splačajo«: po revnih, že bolnih, starih in hendikepiranih. Zavarovalnice so navdušene, senatorji, ki morajo na volitve, pa malo manj.

V osnovnih pristopih med veterinarji in zdravniki ni velikih razlik: oboji želijo biti dobri in najboljši, a oboji želijo tudi dobro živeti. Z zapletenimi in strokovno tveganimi urgentnimi posegi oboji rešujejo življenja in utrjujejo svoj strokovni ugled, z nenujnimi in nepotrebnimi pa služijo. Propaganda, kvazistrokovnjaki in modni trendi nas znajo prepričati o potrebnosti marsičesa, pri ljudeh in pri živalih. Plačujemo za lep videz, napeto kožo, krasne lase ali dlako, liposukcije, pobeljene zobe. Hodimo k najrazličnejšim terapevtom, starost in smrt poskušamo prelisičiti s prehranskimi in vitaminskimi dodatki. In za vse to zapravljamo premoženje.

Ne razumem, a vem, da marsikomu pes pomeni več kot človek. In tako si številni odtrgajo od ust, da lahko plačujejo nepotrebne diagnostike, podvajanje laboratorijskih izvidov, nepotrebne sistematske preglede in podobno. Ameriške farmacevtsko-veterinarske verige, ki so – kako priročno – tudi lastniško povezane, so si omislile celo priročne veterinarske pakete z zdravili, cepivi, pomirjevali, zaščitnimi sredstvi in povoji. Ko paketu poteče rok trajanja, starega zavržejo in kupijo novega. Saj veste, kot prva pomoč v avtomobilu. Ko enkrat lastnike prepričajo, da je vse to nujno, denar priteka sam od sebe.

Tako se dela posel, in to ne velja le za živali.

Pa še to: v Sloveniji naj bi bilo približno 200.000 psov. Povprečen strošek za oskrbo, cepljenja in hrano srednje velikega kužka naj bi bil v 15 letih približno 12 tisoč evrov. Če seveda pes nima hujših zdravstvenih težav. Če jih ima, potem so redki dovolj bogati. Razen če so zavarovani. Premije so od 100 do 200 evrov na leto. Zavarovalnice so jih vesele, najbolj tistih, ki drobnega tiska ne berejo. A tudi to velja tako za pse kot za ljudi.