Moji Sloveniji

Po osmih urah težaškega dela v delavnicah je špricer prijal. Beseda je dala besedo. Bilo je pred leti, a še danes verjame. Kot pribito. Samo mi, ki delamo z rokami, delamo, kravatarji nam kradejo, politiki so barabe, volitve so goljufija. In – aktualno v teh dneh – nikoli ne verjemi Hrvatu. Raje ne povem, kaj se Prlekom največkrat rima na besedo Hrvat. Ne upam si niti pomisliti, kaj bi ta moj stric pisal, če bi posvojil forume in družbena omrežja.

Ker je sam, star in v resnici velika dobričina, sem pogosto v krajih, kjer sem kot otrok preživela nekaj let. In v teh dneh je triumfiral. Sem ti rekel! Spet so nas… spet bo po njihovo. Spet nas bodo obrali… kakšni loleki so ti naši politiki! In ni edini. V resnici tudi sama nisem prepričana, da tole, kar zdaj zaneseno razlagajo naši, drži vodo. Bomo pomagali, menjali, dajali, samo čakamo, da bi vam smeli pomagati … »Živi bili, pa videli!« Ni po naše, a saj se razumemo.

Ker tale moja meni tako zelo ljuba Slovenija, marsikdaj za uspeh razglasi tudi kaj, kar to ni. In upa kot medvedek Pu. Se bo že kaj takega zgodilo, da bo bolje!? Z izbrisanimi bomo že kako, dolgove zagrebške LB bomo podtaknili sukcesiji, ah, saj Mercator se bo že kako izvlekel, potopljena podjetja bo imenitno prodala DUTB in NLB ne bomo prodali … Ker mi smo tako zelo pametni in vsi nas imajo tako zelo radi. Vse te zgodbe, ki jih vodijo strankarski in osebni računi, nas davkoplačevalce veliko stanejo.

Za vsemi temi domnevno zelo premišljenimi in pravno utemeljenimi, a potem propadlimi rešitvami so vedno stali ljudje. Pomembni ljudje. Z imeni in priimki. Nobenemu se ni skrivil niti las na glavi. Ve se, kdo je zaukazal izbris (notranji minister Igor Bavčar); ve se, kdo je sprožil referendum za preprečitev poprave njim storjenih krivic (SDS z JJ na čelu). Ustavni zakon, s katerim se je Slovenija odrekla zagrebški LB, je pisal dr. France Arhar, parlamentu, ki je zakon prav na hitro sprejel, je predsedoval Herman Rigelnik. Ve se, da je Mercator zato, da bi dobil Delo, pod mizo prodajal Janez Janša; ve se, da je DUTB leta 2013 ustanovila Janševa vlada; ve se, da je v Bruslju obljubo o prodaji visoko dokapitalizirane NLB dala Alenka Bratušek. Še marsikaj bi se našlo. Če odmislimo Bavčarja, ki ga – pa ne zaradi izbrisanih – čakajo na Dobu, preostalim ni hudega. Še vedno so tu, še vedno so aktivni. Še vedno jim je mehko postlano. Tudi v politiki.

Tudi obema, ki sta Hrvaški ponudila možnost za izstop iz arbitražnega procesa, ni hudega. Sokolec deluje z Dunaja kot neodvisni arbiter. Drenikova na ministrstvu za pravosodje piše doktorat. Kakor koli, zaradi njune neprofesionalnosti so Hrvati izstopili iz arbitražnega procesa. Od tistega trenutka dalje je Slovenija sama plačevala delo sodišča. 800 tisoč evrov. To pomeni, da je Slovenija zaradi njune napake – poleg ugleda in dvomljivega izkupička arbitraže –izgubila tudi 400 tisoč evrov. A tudi te bomo blagohotno prispevali davkoplačevalci. Vsaj tako blagohotno kot vse naše politikantske predvolilne spletke. V ta namen so referendumi kot naročeni, tudi ta o drugem tiru. Še enkrat 400 tisoč evrov.

Da, tako je to pri nas, v državi, kjer ti zaradi dveh neplačanih obrokov posojila lahko zarubijo stanovanje; kjer te, če dimnikarju ne odpreš vrat, doleti kazen 100 evrov; kjer plačaš 400 evrov, če zamudiš prijavo dohodka, in 40, če napačno parkiraš.

Tistim, ki zakockajo milijone, se ne zgodi čisto nič. Nemoteno nadaljujejo kariere, ostajajo med obetavnimi kadri, in da je mera polna, celo znova so izvoljeni. Očitno se tudi volivci v 26 leti demokracije nismo ničesar naučili. In ti ljudje, ki glede na svoje izkušnje nimajo prav nobenega razloga, da bi sploh razmišljali o etiki in osebni odgovornosti, potem v imenu svojih političnih botrov v Klinični center posadijo povsem nekompetentnega direktorja, ki v nekaj mesecih podvoji izgubo, iz Luke pa znogirajo tistega, ki tam povečuje dobičke.

Bolje kot nam je, nam še dolgo ne bo.