MALO O MEJAH

Priznam pa, da se mi zdi naslov zelo zabaven. Mogoče pritegne še kakšnega bralca več, nič nimam proti. No pa šalo na stran – današnje pisanje sem hotela posvetiti našim malim nadobudnežem oziroma tistim, za katere se mi zdi, da bi z njihovim preprostim in nedolžnim razmišljanjem lahko rešili marsikateri težak odrasel problem (ne seveda nisem mislila problema, ki se skriva v naslovu, kje pa). Otroci so seveda naše največje bogastvo. Pa vendar, ali se sploh zavedamo pomena teh besed? Jim to tudi pokažemo? Prepričana sem, da to starodavno modrost pozna skoraj vsakdo, zadnje čase pa se mi dozdeva, da vse manj v skladu z njo tudi delujemo. Doma imamnadobudno skoraj 7-letnico, ki prav tako deluje na zgoraj opisan način, kar pomeni, da za moje »velike težave« dostikrat najde popolnoma preproste rešitve ali pa me preseneti s kakšnim podatkom naravnost iz enciklopedije. Npr. zadnjič mi je razsvetlila nebo o kačah, ko sva na travniku srečali slepca.Jaz semji rekla: »Pazi, kača.« Ona pa meni nazaj: »Veš mami, slepec pa ne spada med kače.« Pa jo jaz nejeverno pogledam. » Veš, slepec spada med kuščarje, saj ima pod telesom še ostanek nogic,« mi je veselo razlagala. »No pa smo tam, se je že začelo, drugič pa mi bo lahko razložila kako je nastalo vesolje, hihi, »sem si mislila. No očitno bo treba še malo na wikipedijo, če jo bom hotela dohajati. Ob tem pa dostikrat razmišljam, če sem jo vsaj približno dobro vzgojila, če sem ji dala prave smernice, bistra je itak že po naravi; pa saj veste kako je, mame pač ne moremo iz svoje kože. Še pri štiridesetih bi svoje otroke za rokico peljale čez cesto in jim rekle, da si pred jedjo umijejo roke. Kaj hočeš, to je pač del materinstva.Zato me tudi vsakič znova preseneti in zbode, ko srečam starše, ki se prekomerno jezijo na svoje otroke in jim govorijo, da so nesposobni, da tega ne bodo nikoli znali, da so grozni ipd...Pa ne no že spet, se moram vedno znova ugrizniti v jezik. Zakaj hudiča je v človeški naravi, da tako radi kritiziramo, pa tako težko pohvalimo? Pa to so vendar naši otroci, ki želijo biti samo najboljši, želijo si, da jih občudujemo, pohvalimo, da jim damo priznanje, da so dobri. Pa kaj če jim ne uspe vedno prvič, pa kaj če so poredni, važno je, da vedo, da jim bomo vedno stali ob strani, da jih bomo spodbujali inda bomo vedno tam, ko nas bodo potrebovali... Tako, zdaj sem se izkašljala, drugič se mi torej ne bo treba gristi v jezik, prepričana sem da mi bo zelo hvaležen. Pa da ne bo pomote, tudi meni kdaj uide kakšna kritika, to je normalno, trudim pa se da je dobronamerna in da vedno poudarim, kakšno naj bi bilo pravilno ravnanje. Pa tudi to ne uspe vedno in imam potemdostikrat slabo vest in se sprašujem, če je razumela, kaj sem ji hotela dopovedati ali le misli, da mami spet teži.Ja, res je tanka meja med vzgajanjem in kritiziranjem, zato bi vsi včasih želeli, da se otrok rodi s priročnikom. Saj imamo vsi enake skrbi in dileme. Pa seveda ne gre tako. Vsega se je treba naučiti. Zato bi rada omenila tudi drugo skrajnost, da se otroku da prosto izbiro, da sam odloča zase, da mu je treba izpolniti vsako željo in mu npr., ko se v trgovini najprej vrže na tla, potem pa še uprizori tako sceno, za katero bi si zaslužil najmanj en Žaromet, če ne celo Oskarja, kupiti dva kilograma težko Milko, ker je tako pač želel v tistem trenutku.Moram priznati, da me je moja princeska na začetku kar fino znala oviti okoli prsta. Saj vsi poznamo tisti:«Mami, prosim, obljubim, samo tole mi še kupiš, potem pa obljubim, nič več.« Ali pa kaj takega:«Mami, a mi kupiš tole, potem pa obljubim, da bom cel teden pridna, nič ne bom nagajala,« in potem še blink blink z njenimi (reees dolgimi, ne vem po kom jih ima) trepalnicami. Jaz seveda malo razmišljam, nato pa kupim in si mislim, da če je pa tako sveto obljubila, bo pa že držalo, saj otroci vendar ne lažejo. Narobe, na obljubo je pozabila, že eno uro potem, ko sva prišli iz trgovine. No pa sem nato poskusila malo bolj na trdo. Če je kaj hotela, sem poskušala vztrajati pri mojem odločnem NE, kar mi je nekajkrat celo uspelo, velikokrat pa preprosto nisem mogla, da ji v čem ne bi ustregla (kaj hočemo, mame smo pač mame). Nato pa sem nekega dne za sedmimi čokoladami in osmimi Filly konjički ( za tiste, ki bognedaj ne veste kaj je to: to so majhni poniji, ki jih kupiš v posameznih vrečkah, obstaja cca. 5 zbirk po 20 konjev, tako da nikoli, ampak reees nikoli ne zbereš vseh konjičkov), naletela na neko kolumno, ki mi je malo razširila obzorja (ja te kolumne so res zakon). Tam je namreč pisalo, da kaj pa bi se vendar zgodilo, če bi nekega dne otroku pustili, da poje toliko čokolade, kolikor želi, ali bi jo res pojedel? »No, vse sem že poskusila, zakaj pa ne bi še tega,« sem si mislila. In sem naslednjič, ko je moja mala navihanka zopet prišla prosit za čokolado, rekla:«Seveda ljubica, vzameš lahko, kolikor želiš«. Nič ji ni bilo jasno, kot da govorim kitajsko. In me je še nekajkrat vprašala, koliko lahko vzame. Jaz pa vsakič:«Kolikor želiš ljubica.« Najbrž je mislila, da se mi je zmešalo. Vseeno pa je vztrajala, da jaz določim, koliko čokolade lahko poje. Čudno. Pa saj to je vendar vedno prosila. Tudi meni ni bilo nič jasno. Nato sem jo vprašala, kaj ima raje, da ji dovolim toliko čokolade, kolikor jo želi, ali da ji povem koliko lahko. Hm, res težka izbira in ne, ni se odločila za čokoladne sanje vsakega otroka, temveč mi je zelo odraslo (ne vem, kje jih pobira) razložila, da ona želi, da ji jaz določim koliko lahko, ker jaz bolje vem kot ona. Kaj? Ali slišim prav? Hevreka! Torej, kot jaz razumem to »razsvetljenje«, otroci želijo, da jim postavimo meje (pa čeprav se še tako upirajo). Želijo, da smo mi tisti, ki odločamo za njih, saj starši (načeloma) bolje vemo, kaj je za njih dobro. S tem jim pokažemo, da jim imamo radi, da nam ni vseeno, otroci pa tako dobijo občutek, da so varni in da je za njih dobro poskrbljeno. No tako je vsaj moje ramišljanje, ki za zdaj deluje, seveda pa bi pri katerem drugem otroku mogoče delovalo drugače. To »razodetje« zdaj s pridom uporabljam v praksi, vedno razločno povem, koliko televizije je dovoljeno, koliko čokolade, koliko tega in onega. In še en paradoks, zdaj ko je tako, je jokanja in stokanja občutno manj, ponavadi hitro slišim pomirjajočo pesem za moja ušesa: »NO PRAV MAMI,« ki deluje podobnokot res hladno pivo v pasji vročini (ali pa kot jutranja kava za tiste, ki se nam zdi, da je ob 8.00 zjutraj še sredi noči). Poleg tega poskrbim tudi, da dobi dnevno dozo ljubezni (beri večerno crkljanje in petje uspavanke, kjer po pravilu jaz prva zaspim, nato pa me ona vpraša, zakaj sem vendarle že nehala peti), da je na mizi hrana, ki vsaj približno spominja na hrano, ki sem jo jaz jedla kot otrok (niti ne poskušam komplicirati z dvakrat bio in trikrat eko ter podobnimi zadevami ali hrano, ki spominja na npr. stiropor ali pričje zrnje ( samo šalim se, hihi), saj še tako zdrava hrana nima nobenega smisla, če je ne uspemo iz krožnika prestaviti v želodček), da se dovolj naspi in predvsem, da ve, da jo imam rada in da ji bom vedno stala ob strani. Vse ostalo pa se bo itak uredilo tako ali drugače (no ja, vsaj dokler ne bo dovolj stara, da bo prebrala tole kolumno) . Do naslednjič.