Lepota in starost
Tale rek se mojemu življenjskemu sopotniku zelo dopade.
Vedno se ga spomni ob mojih, tudi najinih praznovanjih, obletnicah in podobnih rečeh.
Takole gre: »Življenje je kot rolca skret papirja: manj ga še ostane, bolj hitro se vrti!« Zoprno, a boleče res.
Sicer z rojstnimi dnevi ni nič narobe. Telefon zvoni od jutra do večera, vsi tisti, ki so tako urejeni, da imajo v svojem opomniku vse še tako nepomembne datume, ti želijo same dobre reči. Ti dnevi so tudi polni druženja. Dobro, tudi samopomilovanja. Kuhinja takrat postane moj prvi in edini dom. Ampak izbira je moja.
Načeloma me starost sama po sebi ne preganja. Z razlogom. Če bi me skrbelo, kako sem videti, koliko energije in sivih celic mi je še ostalo, bi morala kaj narediti. Kupovala bi si drage kreme, hodila bi k maserjem, pa k osebnim trenerjem, pa k samooklicanim terapevtom vseh sort in pokvarjenosti, k plastičnim kirurgom, mojstrom za male lepotne prevare, za botoks … Plačevala bi za osebnostno rast – kar koli že to je – in za spreminjanje življenjskega sloga. Vsakih 14 dni bi ga zamenjala. En teden bi prisegala na presno, potem na brezglutensko, pa vegetarijansko in nato še na paleolitsko hrano. Prepričala bi se, da so zelenjavni smutiji zakon, mleko strup in superživila popotnica v drugo stoletje mojega življenja. Ker bi bila za vse to moja pokojnina premajhna, bi svoje fotografije pošiljala vsem mogočim tabloidom. Morda pa bi se našel kakšen sponzor?! Nimajo vsi 60-, 70-, 80-letniki zgolj 400 evrov pokojnine. Berem o rebekah, mirelah, sanelah, tinkah in tonkah, ki od tega živijo. Zadnjič me je v jok spravila lili, ki ima že skoraj 60 kil. In zdaj švica pod budnim očesom fotografa. Spet druga je svoje slike medijem razposlala zato, ker ji je poginila mačka. In so objavili!
Punce pač živijo od lepote in nore bi bile, če ne bi. Dokler bo šlo, bo šlo, potem bo pa že kako. Tiste, ki od svoje lepote nikoli nismo mogli živeti, sicer grabi zelena zavist, a kakšna travma nam je vendarle prihranjena. Tistega, česar nikoli nisi imel, tudi pozneje ne pogrešaš. A leta vsakogar kljub vsemu po svoje opomnijo.
Bila so leta, ko me je pogosto odneslo v kakšno trgovino. Zelo hitro sem našla razlog za nujen nakup: cunjice, kremice, čevlji ... Imam pa eno – no, imam jih več, a vseh ne priznam – napako: po duši sem hrček. Tak, ki vse spravi in ničesar ne zavrže, ker čez sedem let vse prav pride. Ali pa čez petkrat sedem let. Pa se je nabralo. Čeprav v hiši živiva le dva, je za vso to kramo komaj dovolj prostora. Pa sem si rekla, dovolj! In nekaj let si skoraj ničesar nisem več kupila.
Naneslo je, da bi se morala za neko priložnost vendarle malo bolje opraviti. In ugotovila sem, da so, četudi jim nič ne manjka, stare cunje pač stare cunje. Da ni čas povozil le mene, ampak tudi njih. In sem se kar malo zamislila. Ni starost guba na licu, ni starost kilogram preveč. Starost je zniževanje kriterijev. Starost je, ko stvari, ki so se ti zdele včasih nujne, ne počneš več. In počneš tisto, kar se ti je še pred nekaj leto zdelo nedopustno, nemarno in zavrženo …
Bili so časi, ko vsaj brez poudarjenih trepalnic nisem šla od doma, ko v trenirki niti v sanjah ne bi šla po kruh, ko sem bila pri frizerju vsaj enkrat na mesec, ko sem si za vsak letni čas kupila nove čevlje, ko sem bila na tekočem z vsem, celo z barvo, ki je tisto leto modna. Bili so. In me je kar malo zaskrbelo. Sebe človek ne vidi vedno takšnega, kakršen je. Pa ne mislim na gube. Te so na mojem obrazu z razlogom, bolj me jezi, da mi je glede marsičesa tisti rek »pa saj je dobro!« tako zelo zlezel pod kožo. Baba lena, v rit se suni, sem si rekla.
In zdaj čakam, kdaj se bom! Če se bom. Vedno ko sem že tik pred tem, da bi se, se mi na pot postavi tista babura »pa saj je dobro«. Pred leti ji ne bi uspelo, zdaj pa ji.
Morda pa bom zdaj vendarle šla na paleolitsko dieto ...
