Kolumna
Kateri jezik govorite?

Kateri jezik govorite?

Lucija Mulej Mlakar, Bodi Zdrava, 19.06.2017 00:00:00

Ste strpni in resnicoljubni?

Delite na:

Polni veselih občutkov in iskrenih optimističnih vibracij? Vaš optimizem izvira iz notranje lahkotnosti in igrivosti? Vaš optimizem in pozitivno mišljenje nista le farsa skrite preračunljivosti, ki pravi, da nasmeh odpira vsa vrata? Ste veseli, ko vaš sosed uspe, ko slišite za uspeh sočloveka? Imate radi svetlobo, lepo glasbo, nežne ritme in strastno energijo, ki veje od vsepovsod? Vas ne moti, če je nekdo, ki ga opazujete, zares nadut in brezskrben? Znate opazovati skrite barve duše, pregnati temo senc z obrazov ljudi, ki jih srečujete? Se znate nasmejati jezi otroka, ki se mudi ob vezalki čevlja, ki se noče in noče ukloniti njeni volji? Seveda veste, vidite, da je ta nepridiprav danes vezalka, jutri zapletena matematična naloga, čez mesece plavalna tekma, čez čas prvi poljub, pozneje vzpon v karieri, iskanje družice in nazadnje pristan nekje, upajoč v miru.

Ste pogumni? Se znate postaviti za tisto, v kar zares verjamete? Imate svoje mnenje ali vam lahko kdor koli proda kar koli, ne glede na to, kaj je res in prav ter dobro? Se upate nasprotovati svetu, iskati lesk srca in mu slediti? Ter tvegati brezpogojno, brez varnostnih mrež, ki bi ujele vaš padec?

Jezik srca, jezik ljubezni … Barvit je. Pozna vse odtenke mavričnega sijaja, vse odtenke bele, vse igrivosti zamolklo modre, ki žametno boža dušo. Tudi sivina mu ni tuja, sploh takrat, ko pozabi nase, ko se prelevi v oboževalca ljubezni, ki se medi kljub odmiku ljubljene ter trpi samoto, brezbrižnost in pozabo. Jezik srca ne potrebuje potrditve, saj ne išče kratkotrajnega zadovoljstva. Všeč mu je smeh, išče bleščice radosti in iskrivost nežnosti. Razume, da je dovolj močan, da je lahko razgaljen. Prepoznava, da je v svoji ranljivosti neulovljiv.

Jezik moči išče hlad. Domača mu je vsaka teža, vsaka hladna trda alegorija, ki v lastnem odmevu zazna le trd odblesk težke kovine, ki pade na steklena tla. Materiali so boleči, ponižujoči. Režejo, cefrajo in trgajo. Izigravajo vsako iskrivost v očeh človeka, ki zre v govorečega jezikoslovca moči, ki razume le jezik svojega interesa.

Let ptice za seboj ne pušča sledi, v spominu ostaja le kot bežen prelet, odblesk svetlobe stvarnika, ki je svetega duha upodobil v belini in lahkotni nenavezanosti ptice, katere sinonim je svoboda. Kava ob prelepem rečnem rokavu nekje daleč stran, vožnja po mirni makadamski poti, pogled čudovite živali, ki z rjavino oči pove, da vse vidi in vse ve. Le povedati ne sme.

Čemu torej sledimo – pesmi duše, notranji resonanci, stekanju v skladnosti, ki so nad človeškimi omejenimi čuti, neobremenjene z nepomembnimi pritiklinami jezika moči, kot so napuh, grobost, brezbrižnost, samopomembnost in vzvišenost? Jezik moči zna le obvladovati, saj ga je strah svobode in neomejenega prostora. Neomejen prostor, širine in planjave ga dušijo, saj se zave lastne majhnosti, lastne ničevosti, zato deluje po etiki ničevosti, bežeč stran. Etika zavesti, ki je jezik ljubezni, ve in razume, ne išče potrditve in se giblje svobodno po prostranstvih suše, ki je večna in neomejena.

Pritikline jezika moči so tako težke in grde. Nimajo avre, nimajo sijaja. Kako žalostno je opazovati, ko se lesk v očeh zamenja za opeko, ko se resonanca preda napuhu, ko se smeh spremeni v jok. Ko utihne studenec življenja.

Etika zavesti, ki je jezik ljubezni, ve in razume, ne išče potrditve in se giblje svobodno po prostranstvih duše, ki je večna in neomejena.