favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

ela mei2 Njena.si

Skrito v raju: 'Ela' nenadoma vidno spremenjena?

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Kolumna
Kaj storiti z otroško agresivnostjo?

Kaj storiti z otroško agresivnostjo?

Helena Primic, Bodi Zdrava, 24.07.2017 00:00:00

»Nehaj že tepsti svojega brata!« ali »Au, to boli, ne ščipaj me!« sta le ena izmed zelo pogostih stavkov, ki jih starši vsakodnevno izrekamo.

Delite na:

Seveda je popolnoma naravno in moralno opravičljivo, da ne maramo in prepovedujemo nasilje. Ker kam bi pa prišli, če bi vsak, ki mu nekaj ne prija, drugega popraskal, uščipnil, brcnil, udaril ali celo ubil?! In da ne ostanemo le pri fizičnem nasilju – le kam bi prišli, če bi vsakič, ko smo na nekoga jezni, nanj kričali, ga zmerjali, žalili, zaničevali in celo ubijali njegovo integriteto. Strokovnjaki pravijo, da je psihično nasilje celo bolj uničujoče od fizičnega. Pa vendar smo starši najbolj občutljivi predvsem za otroško telesno agresivnost. »Če ga kot majhnega ne bomo uspeli naučiti, da ne sme tepsti, le kaj bo, ko bo velik? Pretepač in bodoči kriminalec?!« se z grozo sprašujejo starši na misiji Zatrimo vsakršen znak telesne agresivnosti. Ko poskušam takšnim staršem razložiti, da otrok potrebuje približno osem let, da lahko v večini primerov zadrži impulz po fizičnem agresivnem vedenju, vse otroštvo pa, da se zares nauči konstruktivno izražati vsa agresivna čustva (pa tudi prijetna čustva, kot poudarja Jesper Juul), me starši debelo gledajo. »Ja, a to pomeni, da mu moramo agresivno vedenje kar dovoliti, ali kaj?« Ko jim odgovorim, da tudi, če ga prepovejo, ga očitno ne morejo preprečiti, saj otroci še kar ščipajo, brcajo in se tepejo, zmedeni obsedijo.

Kaj torej storiti z otroško agresivnostjo, ki se izraža na tisoč in en način? Dovoliti oziroma bolje blagosloviti je ne moremo, ker to ni v skladu z našo osebno in družbeno moralno držo. Tudi prepovedovati je nima smisla, saj ta pot več kot očitno ne deluje. Odgovor je v resnici zelo preprost in prav takšen kot pri vsakršnem otrokovem vedenju – znati moramo pogledati za agresivno vedenje, uzreti otrokova agresivna čustva in mu jih pomagati prepoznati, potem pa predlagati alternativno pot. In da ne pozabimo na najpomembnejši del: z zgledom mu moramo pokazati, kaj lahko zrel človek, ki že obvlada konstruktivne in socialno sprejemljive načine izražanja agresivnosti, stori, kadar je frustriran, razočaran, neučakan, jezen, besen ali poln sovraštva.

V teoriji je vse to strašno lahko, toda ko gre za prakso, se nekateri starši, ki v otroštvu nismo uspeli uspešno integrirati lastnih agresivnih čustev, znajdemo v težavah. Kako naj svoji hčerki sploh pomagam najti boljšo pot izražanja jeze, če pa tudi sama kdaj jezno udarim po tipkovnici, ko mi računalnik ne dela? Ali jo samodejno »frcnem« nazaj, ko me jezna udari? Če sem pa tako jezna, zakriči majhna deklica v meni. Drugega mi ne preostane, kot da razumem svoji hčeri in jima odkrito priznam, da agresija tudi meni dela težave. In tako se v resnici vsak dan skupaj učimo. »Mami, umiri se, vse bo še v redu,« mi prigovarja triletnica, ko vidi, da mi bo vsak čas zavrelo od jeze. Malo mi gre na smeh, malo sem jezna nase, v resnici pa globoko hvaležna, da imam tako pametni deklici. Pa četudi se kdaj stepeta le zato, ker se (še) ne znata dogovoriti, katera se bo igrala z lepšim princem.