KAJ SLIŠIM, KO NI NIČESAR SLIŠATI

Hišica je majhna, le en prostor ima, zgrajena je iz kamna in je tako blizu morja, da se bojim, da jo bo to odneslo s seboj, kadar se viharno razbesni in jo oblizuje s svojimi penastimi valovi. Prisluškujem temi. Poslušam. Ne, ničesar ni. Prav ničesar. Ničesar človeškega. Tudi ničesar mojega, nobenih misli, nobenih sanj, nobenih preganjavic. Zato v resnici tako dobro slišim. Toliko zvokov. Toliko zgodb narave. Pravzaprav zares slišim šele zdaj, me prešine, zdaj v tem tihem trenutku temne noči, ko ni slišati ničesar. Slišim morje. Šumenje vej na oljkah, ki rastejo v gaju za hišico. Slišim gozdno podgano, ki znova in znova skuša pregrizniti vrečo s smetmi, ki smo jo pustili zunaj. Slišim tišino, ki so jo za seboj kot opustošenje dneva pustili neusmiljeni škržati. Tu so tudi drobni zvoki, komaj slišni, ki prihajajo izpod nožic krhkih pajkov, za katere nočem niti vedeti, kje in v katerem kotu pletejo svoje mreže. Slišim veter, slišim val, slišim lebdenje morskih pen, lahno sopenje črnik in grmičkov žajblja, divje mete, sivke in mirtinih cvetov. A ne slišim človeka. Ničesar, kar bi lahko bilo človeško. Niti sebe. Zato resnično slišim. Naposled.

V neki drugi hišici – tudi ta se zdi, da je brez oken in vrat – je prav tako tiho in temno. To je majhna lesena hišica, zelo majhna, tako majhna, da je v njej komaj prostora za dva. A kjer je prostora za dva, je tudi prostor za tretjega in četrtega, pa še za koga, če se le imamo dovolj radi. Tudi v tej hišici prisluškujem nočnemu svetu in odsotnosti vsakršnega človeškega zvoka. Tudi tu ni nobenega zvočnega onesnaženja in zdi se, da človek na tem koncu ni gospodaril nikdar. Bedim, poslušam. Noč ima svojo moč. Zunaj se pretepajo mačke, dve črni sta, vem, pa še ena vseh barv in še ena kot nakvačkana. Ta bo imela jutri razparan uhelj, nikoli je ne izuči. Ko naposled potihne boj in obupno tuljenje mačk, se oglasi praskanje spretnih kun pa tekanje mišjih nožic. Pretvarjam se, da jih ne slišim. Zatiskam si ušesa, ne, mišk ni ne v hiši ne blizu nje. A zaman. Dobro vem, da so. Vsako tiho noč jih slišim. Tedaj zaslišim težaško sopenje. In nekakšno tacanje, vredno majhnega medveda. Prestrašila bi se, ko ne bi vedela, da se mimo hišice na svoj nočni sprehod odpravlja jež, gozdni dedek. Nato vse potihne. Resnična tišina, bi pomislila, a se bojim zvoka lastne misli. Vetra ni, še vetrca in sapice ne, smreke molčijo in hortenzijini cvetovi na grmih za hišico so poslušno tiho, kot da bi jih gladiole strogo gledale s prstom na ustih. Šele proti jutru bom zaslišala riganje črnikastega mezga na planini nad nami. Kako riga! Kako se zažene v riganje, zajame sapo, da se mu prsni koš napihne kot balon, kot harmonika, nato z vso ihto izžema iz sebe zrak in riga, da je veselje. Vem, da bo noč kmalu pri koncu, da se bo Človek kmalu zbudil. V polsnu še vedno poslušam. Čisto narahlo poslušam. In slišim, kako diha svet. A ne slišim človeka. Niti sebe. Ničesar, kar bi lahko bilo človeško. Zato resnično slišim. Bil je že čas. Vse je novo, čeprav ima ime. Vse vznemirljivo, čeprav tako davno in od nekdaj. Ni kaj, sem pač blokovsko dekle.