Henryja ni nihče pogrešal

Gledate televizijo, ali berete časopise, ali poslušate radio, ali počnete vse troje? Koliko vas sploh zanima vse to, kar se dogaja? Vas zanimajo samo glavni dogodki, kot so na primer trumparije v ZDA in brexitarije v Britaniji ter nedavne predsedniške volitve v Franciji? Ker sem jih ravno omenil, ste bili kot jaz navdušeni, ker na predsedniških volitvah v Franciji ni zmagala čisto prava fašistka, ki bi zelo verjetno poskrbela za frexit (francoski odhod iz EU), ampak komaj devetintridesetletni Emmanuel Macron, ki je postal najmlajši francoski voditelj po Napoleonu Bonaparteju? Najbolj navdušen sem nad njim, ker imava nekaj skupnega: strastno verjameva v povezano in združeno Evropo.

Koliko ste po drugi strani na tekočem z dogodki, ki niso na naslovnicah časopisov? Meni dajo pogosto zelo misliti zelo različne, skoraj izgubljene »novice«, ki jih večina ljudi ali ne opazi ali hitro pozabi. Oni dan sem prebral, da je policija v zaklenjenem stanovanju v Leithu, najbolj obljudenem dela Edinburga na Škotskem, v katerega je morala vdreti, našla mrtvega starejšega moškega, ki naj bi imel več kot osemdeset let. Mrtev je bil že približno tri leta.

Ste pomislili isto kot jaz, ko sem to prebral? Kako je mogoče, da tega človeka tri leta ni pogrešal nihče? Sorodnik, prijatelj, znanec, sosed … Je mogoče, da ni imel nobenega od naštetih? Pomislil se tudi na takšne praktične zadeve, kot je plačevanje računov za elektriko, ogrevanje, televizijsko naročnino in podobno. Pomislil sem na njegovo banko oziroma bančni račun, s katerega, kot sem razmišljal, ni tri leta porabil niti penija. Priznam, da nisem pomislil na njegovega … zdravnika. Ravno ta je, res šele po treh letih, poklical policijo, ker eden od njegovih starejših pacientov Henry Summers ni prišel v ambulanto že več let.

Tisti, ki bi ga morali »pogrešati« zaradi položnic, ga niso, ker je imel trajnike za vse, od elektrike do televizijske naročnine, na bančnem računu pa razmeroma veliko denarja. Henryjevi sosedje so trdili, da se je Henry držal zase, da je imel vedno isti modri jopič in čepico in da je vedno žvižgal, ko je prihajal domov ali odhajal od doma. Tri leta niso »pogrešali« vsaj žvižganja, če nič drugega?! Njegova leta so vsi, ki so se ga spomnili, različno ocenjevali, od več kot šestdeset do več kot devetdeset. Nekateri so trdili, da je vsak dan zjutraj odhajal z isto številko avtobusa in se vračal popoldne. V lokalni trafiki so dejali, da je pri njih veliko let, dokler je prihajal, vsak dan kupoval mleko in časopise.

Večina samskih starih ljudi v Britaniji živi v najetih ali občinskih stanovanjih. Henry je svojega kupil daljnega leta 1970, ko so na Otoku samo bogati ljudje kupovali stanovanja in hiše. Henry ga je kupil z bančnim stanovanjskim posojilom, ki pa ga je odplačal v pičlih štirih letih. Od kod mu denar, saj se je izkazalo, da ni bil iz bogate družine? Počasi je prišlo vse na dan. Henry se je rodil leta 1929. Bil je edinec, nikoli se ni poročil in ni imel otrok. Za ostarelo mamo je skrbel do njene smrti. Vse življenje je živel in delal kot mizar – specialist za ladijsko pohištvo, ki jih ni veliko in so zelo cenjeni. Bil je velik šaljivec, dober človek in kavalir do žensk. Po upokojitvi je postal navdušen in odličen ribič. Zadnja nerazrešena skrivnost je bila povezana z vprašanjem: od kod je dobil denar, da je v štirih letih odplačal bančno posojilo? Bil je tudi hazarder, ki je očitno najmanj enkrat imel srečo.

Kljub povedanemu še vedno ne razumem tega, zakaj tega očitno odličnega, zanimivega in aktivnega človeka tri leta ni nihče pogrešal (razen njegov zdravnik). Naša sodobna družba, vsekakor v Britaniji, je v najboljšem primeru nezainteresirana, v najslabšem primeru pa okrutna do starih ljudi, če niso ali slavni, ali zelo bogati, ali aristokrati, ali znani politiki, ali umetniki in akademiki. Žalostno, a zelo resnično.