Dvanajst točk Hrvaški

In te predstave ne gre zamuditi, čeprav tu kot običajno s hudo zamudo. Še nekaj časa je ne bomo pozabili.

Ne zato, ker se v slovenskih srcih morda še ni poleglo bridko razočaranje. Ampak kar zadeva mednarodne TV-procesije, smo zelo pogosto med zgubami. In smo navajeni. In na srečo je zgub vsakič več in nismo sami. Tako je lažje.

Prej pa vseeno in vsemu navkljub nekaj časa malce in potihoma upamo: morda je tokrat v naši kandidatki skrita kleč, ki je sami sploh ne znamo opaziti? Morda se zgodi čudež? Ne pozabimo, da je letošnje tekmovanje izzvenelo v tesni senci veličastja Fatime. Če lahko hkrati s Kijevom razglasijo za svetnika dva mala pastirčka, se bo morda nekaj malega točkic posvetilo tudi nam? Čudežev ni bilo, mislim, da nam tudi v nebesih niso pretirani naklonjeni; ni tudi nikakršnega pravega razloga, da bi bili. Naklonjeni nam niso več niti nekdanji sosedi, nekdanji jugoslovajnarji. Točke smo si nekoč, kot se spodobi, prizadevno delili in z obilno mero vračali drug drugemu, čeprav kakšni severnoevropski kuhinji ne sežemo do gležnjev: Norvežani, Danci, Nizozemci, Švedi, Belgijci – kakšna mogočna in prefrigana španovija je to! Ampak letos so se v pogledu dobrososedskih odnosov, vsaj na prvi pogled je bilo v špilu pokojno dobrososedstvo, Slovenci nenadoma in glede na politične okoliščine povsem nepričakovano fantastično odrezali. Hrvaški, ki je edina od vseh sodelujočih ekssodržavljanov pririnila v finale in je imela izjemno zanimivo, pa povsem prezrto pesem in dvestolkilskega genialnega debeluha za izvajalca, smo dali največ: od nas so, saj sploh ni mogoče doumeti, Hrvati, HRVATI! dobili douze points, dvanajst točk! Še enkrat se uščipnite!

Po vsej Sloveniji je, saj ste opazili, tedaj za nekaj trenutkov zmanjkalo elektrike. Udar ogorčenja, zmede in besa je bil tolikšen, da omrežje preprosto ni zdržalo. Kaj smo zblazneli? Smo čisto nori? Kaj je to zdaj za ena fora? Vsi seveda niso zdržali brez posledic, a škoda je bila vseeno občutna, in ko ne bi bilo sedemdesetletnice fatimskega čudeža, ki je s svojo božjo energijo pri priči uredil težavo z elektriko, bi dežurni kardiologi imeli precej dela.

Ta hip seveda še ne vem, ali se bo po domovini v tem pogledu uradno kaj razgrajalo. Ampak reči moram, da sem bila na Slovence po dolgem času spet ponosna. Resda povprečni Slovenec – politika gor, politika dol – še vedno z veseljem in množično posluša hrvaško glasbo, bi pa bilo glede na splošne okoliščine prej pričakovati, da bodo naši letos Hrvate množično ignorirali, če jim že škodovati ne morejo. Kaj takega je grdo napisati, pa bom: če bo položaj obrnjen, nam Hrvatje ne bodo z lopatami metali glasov v slovensko vrečo, stavim, kolikor hočete.

Ampak ne spustimo kar tako iz rok dežurnih kardiologov. Še sreča je bila, da se povsem razumljivo ni zgodila res huda kardiološka jeba. Zmagovalec letošnje Evrovizije z menda največjim naskokom pred tekmeci v zgodovini tekmovanja, absolutni in pričakovani letošnji zmagovalec, Portugalec Salvador (tako srčkan, tako slok, tako kuštrav, tako šarmantno s čopom vrh glave ozaljšan, tako nežen, tako čustven, tako portugalski, tako romantično čeden, tako izvajalsko izjemen, s tako neizmerno ljubko in nežno balado, oh, oh, oh, bo dovolj?, ne, vsaj še: tako izjemen interpret!) je kljub mladim letom že resen srčni bolnik. Si mislite! In potem in ob vsem tem sicer čisto korektni ukrajinski organizatorji naredijo v najbolj občutljivem trenutku tekmovanja tik pred katarzičnim koncem celo zbrko z naštevanjem glasov in odstotkov glasovanja publike, da je za hipec videti, kot da Portugalska tik pred koncem le ne bo prva, ampak druga! Salvadorjeva sestra, avtorica besedila zmagovalne pesmi, se je skoraj zgrudila od razočaranja, Salvador je prebledel in si segel k srcu, ali se je vsaj tako zdelo, ampak nesporazum se je naglo zgladil in Portugalska je zmagala tako veličastno kot menda še nikoli nihče in kardiologi niso bili potrebni.

Moram reči še, da je bila letošnja Evrovizija spet odločno in neusmiljeno predolga in so številni vmes obupali. Sploh ne prvič se bo zdaj spet mrzlično iskal nov ključ za uvrščanje v finale, ampak časa imajo celo leto in bodo lahko privlekli na plan kakšen star prežvečen koncept, ki ne bo silil gledalcev prenosa v skoraj štiriurno komaj prisebno kinkajoče nočno ždenje pred nesrečno škatlo.

Pardon, samo še tole: kijevsko tekmovanje bo obveljalo tudi za najbolj mačo prireditev od vseh do zdaj: kamor koli je segel pogled, sami dedci. Testosteron je šprical v potokih, še voditelji so bili trije moški, nezaslišano. Pedofili so imeli veliko izbire med pubertetniki, samimi briljantnimi fantovskimi glasovi na čelu z Bolgarijo, ljubitelji dobre kuhinje so se tolažili z že omenjeno Hrvatovo tonažo in normalne babe smo ugibale, kateri od dedcev je najbolj greha vreden, bilo je kar nekaj mikavne ponudbe. Najbrž bi v tem posebnem izboru le zmagal Šved, čeprav je bila konkurenca ostra. Vključno s Ciprom.

Ah, seveda, in dec je tudi zmagal.