Kolumna
Dolga je bila pot v moj paradiž

Dolga je bila pot v moj paradiž

Brane Kastelic, Zvezde, 09.08.2017 00:00:00

Pa spet kolumno pišem tam, kjer jo najraje. Na terasi. S pogledom na Sredozemsko morje. V Mojacarju.

Delite na:

Ne bom prvič napisal: povsod je lepo, a najlepše je v Mojacarju na španskem jugu. Meni vsekakor. Vsakega avgusta že veliko let. Mojacar je zame magnet predvsem zaradi velikega debelega žarečega sonca, ki me skozi odprto okno prebuja vsak dan. V Mojacarju mi ni treba spremljati vremenskih napovedi, ki so za življenje in delo v Londonu zelo pomembne. Ker je Mojacar najbolj sončen kraj v Španiji, ki je najbolj sončna dežela v Evropi …

Za letošnje »zgodbe« iz Mojacarja in Španije bo še veliko časa. Tokrat bi rad (kot sem napovedal) opisal letošnje zelo posebno potovanje v moj paradiž, ki je zelo dolgo. Začelo se je z odločitvijo, da ne bom več leto za letom najemal avtomobila, ki ga v Mojacarju potrebujemo za marsikaj. Za pogoste vožnje na letališče v Almerii, za nakupe hrane, za občasne odhode na druge plaže, kot je »naša« zdaj najljubša bela plaža (Playa Blanca), posebno na nudistično pri bližnjem kraju Macenas, za krajše izlete, za obiske zelo posebne mojacarske vasi, kamor gremo tudi po brezplačno okusno pitno vodo (voda iz pip še vedno ni pitna) iz naravnega vira v lepi, stoletja stari Fuente Publica de Mojacar …

Odločil sem se, da si v Britaniji kupim terenca (z volanom na levi strani), ki nekako »paše« v ta nad plažami hriboviti kraj, ga pripeljem v Mojacar in ga na novo registriram v Španiji, kjer bo ostal. Tudi zato, ker bi rad tudi med letom tu in tam poletel v Mojacar, vsaj za kakšen podaljšan konec tedna. Našel sem in za malo denarja kupil lepo ohranjenega sedemnajst let starega robustnega terenca, ki je bil nekoč eden od ponosov zdaj že dolgo neobstoječe tujcem (raz)prodane britanske avtomobilske industrije. Ker sem se moral v Španijo peljati sam in mi ni dišala dolga vožnja, posebej po Franciji, sem se odločil za kompromis oziroma za potovanje s trajektom iz Britanije na sever Španije. S tem sem si zelo skrajšal vožnjo, saj je sicer od Londona do Mojacarja nekaj več kot 2225 kilometrov. Vožnjo sem si skrajšal za približno 1250 kilometrov. Trajekt – orjak za 160 vozil in 600 potnikov – je odpeljal iz Portsmoutha na jugu Britanije ob devetih v soboto zjutraj. V Santander na španskem severu smo zapluli v nedeljo malo pred tretjo popoldne. Nikoli prej nisem na »barki« preživel več kot nekaj ur. Tokrat sem jih trideset. Moram priznati, da nisem rojen za pomorščaka. Mislim … kamor koli pogledaš, ne vidiš nič drugega kot morje. Tudi iz svoje kabine, ki mi je ni bilo treba deliti z nikomer, čeprav so bile v njej štiri postelje, sem imel razgled samo na morje. Čeprav je bilo mirno, se je trajekt ves čas po malem tresel in tu in tam po malem nagibal sem in tja. Vseeno mi ni bilo treba nikoli poseči po eni od znanih vrečk, ki so na voljo vsepovsod, kar bi bilo škoda, saj je na trajektu odlična francoska restavracija. Največ časa sem preživel v velikem »bralnem salonu«, v katerem so bili tudi televizorji in … točilni pult. Kar nekaj nas je bralo knjige ali gledalo televizijo, večina pa je bila kljub vodi, ki nas je obdajala, zelo oziroma izjemno žejna. Mati moja, moji britanski sodržavljani res veliko pijejo. Najbolj žejna je bila skupina osivelih hipijevskih motoristov in motoristk. Pivo za pivom. Pinta za pinto. Ne bi bil presenečen, če so jih popili deset, petnajst ali celo več. Tudi številni drugi niso zaostajali.

Trideseturna plovba je bila zanimiva izkušnja, ki pa mislim, da je ne bom prav kmalu ponovil. Vlekla se mi je, je pa res, da sem prebral tri četrtine knjige in da sem se po dolgem času pošteno naspal. Zelo spočit sem s trajekta v Santanderju odpeljal proti Mojacarju ob treh popoldne. Pred menoj je bilo 971 kilometrov oziroma (v teoriji) dobrih devet ur vožnje. Prometa razen pri Madridu, kjer sem zaradi zelo počasne vožnje izgubil najmanj dve uri, ni bilo. Moj novi stari sedemnajstletni terenec se je vedel kot nov. Ob pol dveh zjutraj sem sedel na terasi v Mojacarju in užival z zvezdami posuto jasno nebo in šumenje Sredozemlja. Lepo se je vrniti v paradiž.