Dnevno časopisje ni za vsakogar!

Saj ne da bi pogrešala vročino, a vem, ker se poznam, da me bo večkrat, kot je to zdravo za približno normalno in zaradi let že malo načeto babnico, potegnilo k poročilom in časopisom.

Vstajam zgodaj, dnevni časopis me že čaka na pragu. Trenutno mi zdravje še kar služi, a ko začnem prebirati dnevne novice in komentarje, me skorajda kap. In kaj se zdaj, ob koncu poletja, ko se vsi ti, ki smo si jih izvolili, šele vračajo z dopusta, dogaja takega, da lahko normalnemu človeku ob prebiranju jutranjega časopisa skoraj zastane srce? Sploh ne vem, kje naj začnem. Naj se smejem ali jokam? Ne, bentila bom!

Predsedniški kandidat Borut Pahor: »Ne vem, kako in kdaj, toda enkrat bo arbitražna odločitev, ki je določila mejo med Slovenijo in Hrvaško na kopnem in morju, veljala v celoti.« A potreben da je dialog, veliko dialoga, je povedal in napovedal novo kandidaturo. Hm, kakšen dialog? O čem vendar? A se ni prav on že pred leti pogovarjal in pogajal s Kosorjevo? Je, a ker ni šlo, sta se državi družno odločili za arbitražo. Hrvati so sicer vmes, ko so že bili v EU in se je izkazalo, kako se bo vse skupaj izteklo, poskušali izstopiti, a je sodišče odločilo drugače. In razsodilo. A zdaj očitno niti Pahor tega sodišča ne jemlje več resno. On bi se rad na novo pogovarjal. Verjetno za neki nov, sosedom na kožo pisani kompromis. A tega že imamo. Po naročilu obeh držav ga je doseglo arbitražno sodišče, ki hrvaškega izstopa ni sprejelo. O čem bi se torej Pahor zdaj rad še pogovarjal?

Najmanj, kar je treba ob tej izjavi ugotoviti, je to, da mednarodnih sodišč očitno tudi v Sloveniji ne jemljemo resno. Očitno tudi Pahor verjame, da so nacionalni parlamenti vsemogočni, da je nad njimi le še Bog. Če je tako, potem pa naj Pahor meni in podobno neukim, kot sem jaz, razloži, zakaj naš parlament ne sprejme odločitve, da vsem sodbam navkljub Slovenija ne bo poplačala hrvaških varčevalcev LB! Če je z mednarodnimi odnosi in mednarodnimi sodišči res tako? Aha, pa še to me zanima, ali verjame, da bi potem, če bi se to zgodilo, Kolinda tudi predlagala nov neskončen dialog s sosedi?

Tisti, ki me berete, veste, da mi tlak zvišujejo tudi najrazličnejši ljudski tribunali. Tisti, ki iz ozkih osebnih ali pa strankarskih interesov poskušajo do skrajnosti spolitizirati in zbanalizirati tudi najbolj resne, strokovno zahtevne in zapletene projekte in rešitve. Magno in drugi tir, na primer. Tako zelo bi potrebovali ogledalo, ki bi ga našim državnim organom nastavljali kompetentni ljudje, potem pa namesto njih dobimo Vilija Kovačiča in Gorazda Marinčka! Prvemu bi morali kar na besedo verjeti, da bi on kar dva tira zgradil za nekaj 100 milijonov manj kot država enega, pri drugem pa sploh ne vem, kaj bi rad. Da ni proti Magni, le postopki da niso v redu?! S takimi, kot sta ta dva, si res ne moremo pomagati. Ko ju gledam in poslušam, se tudi meni, ki ves čas dvomim o opravilni sposobnosti naših izvoljencev, zdi, da nam je še dobro, kot nam je. So, dokazano, tudi hujši primerki.

Zdravstvo je pa sploh tema. Ne le zato, ker z leti človek ugotovi, da v glavnem ni iz jekla, ampak tudi zato, ker še vedno verjamem, da tako hudo, kot se zdi, ko sledimo posameznim aferam, ni. Pa vendar, kar je res, je res. Posamezniki so v redu, a sistem gre k hudiču. Če bi imela vnuka s prirojeno srčno napako, bi me bilo groza. Smrtna groza. Nedopustno je, kar se dogaja na pediatriji. NEDOPUSTNO! Ste jih videli, kako zagoreli, spočiti in nasmejani so bili zadnjič, ko so na svetu zavoda govorili o odgovornosti? Nihče nič ne ve, poročil še ni, nihče ne bo odstopil. Ja, nekaj otrok je umrlo, a ni strokovnjakov, ki bi razsodili. Pa saj bi verjetno tako ali tako. Zdravniška zbornica pa tudi še ni opravila strokovnega nadzora, ker to traja in traja …

Groza in obup. Glažar, Kenda, Kopač, Pfeiferjeva … da o Milojki Kolar Celarc sploh ne rečem nobene!