Diana, milijontič

Najprej en, posebno gledan stari ameriški Dianin film, pa neskončno dolg čisto svež dokumentarec na CNN, ampak kaj, ko pa je bil narejen tako res odlično in vseobsežno in mi je požrl nekaj ur zdržema! In še in še, da ne naštevam. Od dvajsetletnice Dianine smrti sem si čisto opomogla šele na začetku septembra.

Ko zdaj gledam nazaj, mi pravzaprav ni žal. Nisem si ogledovala le dvajset let starih in še mnogo starejših posnetkov kraljice ljudskih src, z distance dvajsetih let sem si ogledovala predvsem enkraten fenomen, ki me je tedaj tudi poklicno močno zadeval. Že od vsega začetka je bila Dianina zgodba zahtevna in zelo dolgoročna naloga za vseh vrst evropske časopise. Fenomeni imajo vselej poseben pomen in težo, posebno za tiste, ki časopise izdelujejo in prodajajo. Novih Dian v evropski zgodovini skoraj zagotovo ne bo več, kajti skoraj zagotovo ne bo več tudi zelo posebnih okoliščin, ki so fenomen Diana sploh omogočile. Evropa 21. stoletja ima na plečih čisto druge časopisne zgodbe.

Seveda takšne zgodbe, kakršna je Dianina, nujno sprejemaš in prenašaš z distance. Srečo imam, da to kar dobro obvladam in da nisem nikoli »padla v zgodbo«, kot je tedaj padlo celo nešteto sicer bistrih novinarjev. In me je zato marsikdo postrani gledal. Dianina zgodba je bila namreč zame vseskozi tragedija več oseb in njihove osebne bolečine se med seboj najbrž niso nič kaj dosti razlikovale. Camille, ene iz tragičnega trikotnika, že tedaj nihče ni maral. Ha, z razlogom! Le pomislite, koliko manj privlačna je bila od pravljičnega središčnega lika, pa še možačasta tatica, kot so jo zmerjali. To je bil namreč osnovni kriterij javnosti, v glavnem tudi novinarske, žal.

V resnici pa je bil tedaj Camillin lik vsaj tako tragičen kot Dianin, čeprav seveda z zelo različnim koncem zgodbe. Camillina in Charlesova ljubezenska zgodba je vse do današnjih dni ena najtrdnejših in najmogočnejših zgodb o ljubezni dveh slavnih oseb, kar jih poznamo. Mnogo močnejša od zgodbe med Charlesom in Diano – za to je na voljo veliko nedvoumnih namigov, če že ne dokazov, ki jih na tem mestu seveda ne kaže pogrevati. Do Charlesove ljubezni je seveda imela vso pravico in ves čas, do danes se je ta neverjetna ljubezen zrcalila tudi v neprizadetih in hladnih medijih. Ko so jo – nič krivo – hladno, skoraj grobo odstranili iz Charlesove bližine, ker ga je bilo treba oženiti s primernejšo (in lepšo), se je dostojanstveno umaknila, čeprav si lahko predstavljamo, posebno z današnjim vedenjem o skupnem življenju srečnega, zdaj že močno postaranega para, kako ji je ob tem pokalo srce. Domovini in materi se je upognil tudi princ Charles, kaj naj drugega! Nekaj časa je bilo videti, sicer resda ne prav dolgo, da sta Camilla in Charles čustva uspešno zradirala ali celo zatrla. A Charles je bil najbrž prvi, ki ni več zmogel. Ena najbolj pikantnih epizod te skoraj osladne angleške tragedije je bilo spoznanje, da je Diana že na poročnem potovanju odkrila v listnici ali čemer koli že svojega svežega kraljevskega soproga Camillino fotografijo, in vsega med njima je bilo pri priči in za vselej konec. Začela se je normalna in med plebsom ne tako redka tragedija nekega že od začetka zlaganega zakona, to pot po naključju angleškega kraljevskega zakona. In tu se je začela tudi zgodba Dianinega mita, mita o nesreči prelepe in žalostne princese, ki očitno po dvajsetih letih še skoraj ni zbledel. Priznajmo: kar očarljivo, čeprav je današnja zgodba, kot nam jo predvajajo, nujno že močno polikana in dezinficirana.

Da ne bo vse žalostno, še zame najbolj vesela in prisrčna zgodbica zadnjega televizijskega obdobja o najbolj luštni slovenski šoli, kamor bi jaz, če bi bila še majcena, prav rada zahajala. Seveda mislim na Osilnico, na obkolpsko vasico, ki je imela le še dva šolarja in so ji nameravali šolo ukiniti. Po neverjetnem boju Davida z ljubljanskim Goljatom je šolska oblast končno le popustila, v šolo so letos stopili že trije novi učenci in zdaj jih je pet. In je šola rešena. Ali ni fino? Petka televiziji za omenjeno reportažo o osilniškem prvem šolskem dnevu. In nič nisem omenila, da imajo tudi več kot fino tovarišico, čeprav jih seveda že zdavnaj ni več in so tu zdaj učiteljice. Vsaj meni se je zdela zelo fina.

Tam se imajo nenavadno luštno in zelo posebno. Mogoče je sicer ugibati, za kaj vse bodo osilniški šolarji v resnici prikrajšani v primerjavi z denimo ljubljanskimi, opremljenimi z veliko večjo kuhalnico. A najbrž bodo srečnejši od večine drugih. In to je tisto, kar v resnici največ šteje.

Ali se tudi jaz bojim norca iz Severne Koreje z norimi jedrskimi poskusi? Seveda se ga. Za razliko od večine sem sicer prepričana, da je v resnici v središču te čisto nore in smrtno nevarne zgodbe drugačen vzrok, kakršnega po večini melje javnost. Zasebno sem prepričana, da norec iz Pjongjanga izsiljuje Trumpa. Hrepeni po Trumpovi pozornosti, po sprejetosti v njegov ekskluzivni jedrski klub, kamor seveda ne bo nikoli sprejet. In je zato smrtna nevarnost morda le še usodnejša.