Bog, hvala ti za slovenske hribe!

Ko se tam dogaja kaj res usodnega, so napovedovalci, predvsem tudi vremena, precej resni in prizadevni in vedo, da se iz tega pred gledalci ne sme norčevati, še pretiravati ne.

Imeli so strašno slabe novice in mikalo me je, da povedanemu navkljub temu, kar mi dopovedujejo, ne bi resno verjela. A se je izkazalo, da so bili še preveč optimistični in da bo houstonska vremenska katastrofalna resničnost v resnici še precej bolj črna od napovedi.

Potem je počasi in zlagoma začelo zalivati. V soboto je bilo že jasno, da je stanje skrajno resno, v nedeljo so ljudje začeli dojemati, da gre v resnici za lokalno ali morda celo nacionalno katastrofo. Slika je bila nenavadna: po eni strani poplave kot poplave, že dolgo dobro znani prizori, po drugi strani povsem nenavadno, zlovešče stanje, ki se ga sama skoraj ne spominjam od kod drugod. V mislih imam tisto grozljivo počasno višanje poplavne gladine, ki je bila najprej brodenje po tankem sloju poplavne vode, da je segala do gležnjev, nekaj potem do meč in končno tudi do pasu in više, ko se ti začne trup nevarno majati in dobiš občutek, da ti izginja stik s trdnimi tlemi pod teboj. Na rekah, ki v resnici sploh niso bile reke, ampak poplavljene avtoceste, ceste in poti, so poleg hropečih težkih kamionov vrveli v glavnem gumijasti čolnički vseh sort in velikosti – biblični prizori. Nekateri so hiteli na pomoč ljudem, ujetim v njihovih bivališčih, drugi so odvažali ljudi iz ujetosti svojih domov. Voda se je višala in višala in ljudje, ki jih je ogovarjalo nič koliko televizijskih kamer, so začeli v stiski tožiti, da so jim na televiziji pred začetkom kataklizme naročili, naj se založijo s hrano in vodo za vsak primer za tri, največ štiri dni, in zdaj hrane in vode že marsikje zmanjkuje in so lačni in žejni. A od kod naj pride pomoč? Ceste niso več prevozne, pomeni, da dostavna vozila odpadejo. Tudi s helikopterji si ne morejo nič pomagati, ker helikopterji nimajo več kje pristati. Okoli in okoli, kamor ti seže pogled, pa ena sama neskončna ravnica. Nikjer nobenega hriba, vsaj hribčka, kamor bi človek zlezel pred vodo na suho in vsaj na videz na varno. In pomisliš na domovino. Na vse neštete slovenske gore in hribe in hribčke, ki obetajo zavetje, preživetje, vsaj zasilen in začasen dvig nad vodno zlo pod tabo, okoli tebe, vsaj privid bega in rešitve na suho. In si rečeš: Bog, hvala ti za slovenske hribe!

Potem so v sredo dopoldne, tam je bila še noč s torka na sredo, končno sporočili, da bo dežja tu za zdaj konec in da se jedro orkana polagoma seli proti severovzhodu, na vrsti je bila Luisiana. Ampak obenem niso pozabili pristaviti, da se bodo padavine čisto lahko zvrtinčile nazaj in se bodo v podobi nekakšnega krožnega toka vrnile nad Huston in da zelo lahko najhujšega sploh še nismo doživeli. Vmes je iz Washingtona priletel na prvi obisk Trump z Melanio, oba sta bila oblečena primerno lokalnim okoliščinam, športno, oba črno-bela, s podobnima si čepicama. Sprva, ob odhodu na pot, sem se majceno zasekirala, ker je Melania nosila črne salonarčke z vrtoglavo peto, a ti so pred pristankom v Houstonu čudežno izginili; nadomestila jih je robustna bela športna obutev.

Gledali smo, kako z muko selijo invalide, priklenjene na stole, ugotavljali smo, da imajo Teksašani ogromno psov, svoje štirinožce so selili v zavetja posebno skrbno, skoraj bolj kot sebe. Prva policijska smrtna žrtev med reševanjem.

Danes, ko tole pošiljam v uredništvo, je slika na mojem ekranu zelo podobna kot pred slabim tednom dni, le ljudje so vse bolj obupani in apatični, vse manj je hiš in vse več je vode. Kdo ve, kaj bodo prinesli prihodnji dnevi! Kot že tolikokrat do zdaj veste vi, ko tole prebirate, mnogo mnogo več od mene. A zdaj dovolj o Teksasu! V naše loge!

Moja ljubezen do Igorja Berganta ni od tega sveta, to se seveda razume. In če napišem bolj umirjeno, da mi je ljub, je to bolj točno, ampak manj razburljivo. Igor Bergant ob desetih zvečer redno poskrbi za primerno dozo razburljivosti in jaz imam tudi pravico do tega dejstva. Zdaj moram seveda še pojasniti, zakaj mu bom ta hip posvetila neznanski odmerek svojega dragocenega prostora. Zato, ker je poseben in se razločno razlikuje od svojih kolegov in predvsem kolegic. Feminizacija nacionalke, pa ne samo nacionalke, je že dolgo eden vitalnih problemov tovrstnega žurnalizma in o tem sploh ne meljem prvič. Dvojni hudič je feminizacija informativnega programa, kajti ženski pristop ali ženski pogled na svet je nekaj, kar ni kar tako iz trte izvito, pa tudi če se kolegice, ne samo s televizijskih ekranov, pri tem še tako trudijo, in k temu dejstvu pogumno prištevam celo Eugenijo Carl. Eugenija se namreč pred kamero razjezi in razvpije do nezavesti, to drži, a tudi to stori drugače od moških, pa če me ta hip ubije.

A nazaj k Bergantu.

Njegovo najmočnejše orožje je seveda tista malce angleška, fina in težko ulovljiva ironija, ki je kot ironijo najbrž večina gledalcev sploh ne doživi, a je krasna začimbica k tistemu, kar pove. Namočen je seveda, to tako sploh mora biti, v imeniten, zelo poseben odmerek intelektualizma, ki tako rekoč nikoli ne zdrsne v rutino, kar je zelo težko. Tuje jezike, o tem sem tudi že govorila, obvladuje sanjsko, čeprav je to odlika, morda v nekoliko manjšem obsegu, tudi pri vseh njegovih kolegicah. Znanje in izgovarjava tujih jezikov sta nasploh na nacionalki na kar zavidanja vredni ravni. Skoraj najbolj mi pri njem ugaja, kako sogovorniku skrajšuje govorjenje. Prekinjanje sogovornika je ena od hudih muk televizijskih novinarjev vobče in žal jih je zlasti med dekleti kar precej, ki tega ne obvladajo vselej dobro. Dovolj rahločutno. Ali se jim morda ne da preveč truditi, ali so nerodne, ali so nevešče, ali se jim morda tudi žvižga, takšen je pač vtis in to je nasploh najbolj moteče pogosto pri Tarči. Tudi Bergant to seveda mora kdaj storiti, a se ne spominjam, da bi bil ob tem žaljiv ali bi sogovornika, razen najhujših narcisov, prizadel.

Teme, ki jih obravnava, seveda v pretežni meri obvladujejo in narekujejo dogodki, ki spadajo v njegovo oddajo, a vseeno je pogosto pri izboru zelo svež, kdaj pa kdaj nekonvencionalen in celo osupljiv. Celo Pahor – se ve, kateri – je kot gost pri Bergantu prejšnji ponedeljek ob desetih zvečer jemal sapo, prav ste prebrali. Pahor je bil nasploh predzadnji ponedeljek na smrt hecen. To je bil, saj se spominjate, dan, ko je tudi uradno napovedal svojo predsedniško kandidaturo. Na uradni tiskovni konferenci nekaj ur prej me je takoj pritegnila njegova glava, natančneje frizura. Ob sencih sem opazila že kar precej sivih las, mehčal pa jih je skoraj neviden, kot dih rahel preliv zlata po vrhu glave, ki ga je bilo mogoče opaziti predvsem v posebnih kotih nagiba glave. Prva asociacija je bil film Pri zlatem ribniku, v katerem je glavne vloge igrala družina Fonda in je bila Jane še mladenka. Večina prizorov je bila namreč posneta v večerni svetlobi in tisti ribnik je bil zlat povsem na način nežno zlatastega odseva v Pahorjevih laseh vrh glave tisti posebni ponedeljek.

A glej ga no, glej! Istega večera, pri gosteh pri Bergantu, ni bila v Pahorjevih laseh več niti najmanjša trohica zlata. Izginilo je vse, ves krasen, skrajno nežen in skoraj neviden zlati lesket. Premišljala sem zlasti o frizerju: s kakšno naglico je bilo treba do večera postoriti kar zamuden posel in izprati zlato z vrha Pahorjeve glave. Najbrž je po tiskovki znorel kakšen tečen osebni stilist, znabiti se je zmrdovala tudi Alja Brglez, ki je znana minimalistka. Kakor koli: za premierja je bil predzadnji ponedeljek skrajno naporen.

Kar zadeva predstavitve kandidatov, bo v prihodnjih časih potrebnega nekaj malega potrpljenja. Upati pa je, da bomo za dobro voljo vsaj tu pa tam bogato nagrajeni.