Kolumna
Bele vrane

Bele vrane

Matic Munc, Novice Svet24, 18.07.2017 00:00:00

Bele vrane izkljuvajo oči tudi črnim vranam. Črne ovce se nočejo pasti na pašniku, ki ga je zakazal ovčar.

Delite na:

Vsi drugačni, vsi napačni, pazite, da ne boste lačni (psalm po Zlatku). Spoštovani Miha Mazzini je že pred časom orisal slovensko sceno, kjer je vsak odmik iz povprečnosti vedno predmet kaznovanja in nasilnega tolčenja po glavi vseh, ki si upajo pogledati iz množice. Ne preseneča, da jih je zaradi teh misli seveda tudi on dobil verbalno po glavi, kar pa je seveda pričakoval. Dežela povprečnežev brani svoje okope.

Neverjetna je želja ljudi, da se identificirajo z nečim večjim, skupnim. Tukaj nam naprej pride na misel naš nacionalni ponos. Banalno dejstvo, da sem pač rojen na tem koščku planeta, pomeni, da moramo brez rezerve ljubiti vse, kar je povezano s slovenstvom. To še ni tako problematično. Bolj težavno je, da tudi ne smem pisniti čez karkoli, kar je slovensko. Mi Slovenci moramo skupaj držati, pa čeprav so med nami bebci. Ta zaveza molku, ta slovenska omerta nam je bila očitno položena v zibel. Kdor krši to, ti pesjan nedomoljubni, se mu kažejo vrata in naj se odseli. Če ima primek na -ič, je itak zanič! Do vratu brodimo po gnojnici in se najde neki junak, ki omeni, da bi bilo dobro mogoče malo očistiti to nesnago, pa se ga že pošilja, naj gre v kak drugi blatni dol in tam govori. Toliko o klenem slovenstvu, ki bi ga baje moral čutiti vsako sekundo svojega dihanja. No, pa ga ne.

Zelo podobno je, kar je tudi predmet današne kolumne, v močnih cehovskih združbah, ki se tvorijo okoli vplivnih poklicnih skupin. Žal se je v Sloveniji razbohotil negativni vidik sindikalizma, ki sledi maksimi, da »če je naš, je vsekakor dober, ker je naš«. Takšni cehi zelo ostro nastopajo proti vsakemu Kopitarju, ki si upa pomoliti nos v njihove svetinje, še bolj brutalno pa se odzovejo na skesanca znotraj lastnih vrst. Najprej je taka oseba deležna pomilovanja, kasneje ustavljanja in povrhu sistemskega mobinga. Kako si je ta pesjan upal prelomiti zavezo cehovske pripadnosti in začel opozarjati na nepravilnosti v lastni stroki! Izdajalec! Ko pa smo vendar mislili, da je naš. Ta lažna lojalnost dela velikansko škodo in le redki zberejo dovolj poguma in vztrajnosti, da skušajo urediti lastni Avgijev hlev.

Zelo toplo pozdravljam iniciativo mladih zdravnikov, ki iskreno govorijo o težavah svojega poklica, ko enkrat začnejo svojo pravo poklicno pot po zapustitvi akademije. Lepo bi bilo, če bi imeli še pobude mladih novinarjev, mladih socialnih delavcev, mladih psihologov, mladih šolnikov, mladih sodnikov, mladih policistov in še več, če naštejem le nekatere zelo izpostavljene slovenske cehe, kjer sicer vsi vemo, da se dogaja nekaj narobe, vendar samo redki postanejo glasni. To se mi zdi pomembno ravno za mlade strokovnjake na začetku njihovih poti. Polni znanja, teorije in entuziazma pridejo po sreči na delovno mesto. Sledijo medeni tedni do točke, ko spoznajo prvo sistemsko neumnost ali poklicne napake svojih starejših kolegov. Tako vendar ni prav! Tako se nismo učili! V tej točki ima mlad novinar, socialni delavec (vstavi poljubno) na voljo tri možnosti. Postane glasen in tvega izobčenje, zapusti okolje in ogrozi svojo ekonomsko varnost ali tiho ždi in prenaša napake. Zadnja, zelo pogosta izbira je najslabša. Iz nje zrastejo bodoči vodilni kadri, ki bodo delali narobe.

Slišim, da v raznih segmentih naše družbe, v raznih cehih, že poteka bolj tiha, pa vendar borba med skupino iskrenih in etičnih ter skupino dvoličnih sistemskih robotkov. Torej nekaj delamo prav. Upor grozljivim anomalijam sistema je v resnici edina izbira za strokovnjaka z integriteto. Ja, včasih si edini, ki se postaviš za resnico. Takrat postaneš tisti izobčenec, po katerem letijo pljunki. Takšnim med novinarji in zdravniki (vstavi poljubno) seveda vsa podpora. Če pa bi belina vran postala nekaj običajnega, se o tem sploh ne bi več pogovarjali.