Govorice

Stara mama brez avtoritete

Irena Pirman, Zvezde, 13.08.2017 08:00:00

V novi seriji Reka ljubezni, ki na spored prihaja jeseni, bomo videli nekaj starih znancev iz Usodnega vina, pa tudi nove obraze, recimo Marijano Brecelj.

Delite na:
Stara mama brez avtoritete

Igrala bo matriarhinjo, precej posesivno babico, ki se vmešava v življenja dveh odraslih vnukov, s katerima je zaradi hude tragedije zelo povezana.

Marijana je babica dvema vnukoma, deklici in dečku, ki sta stara osem in enajst let. Sta otroka njene starejše hčerke in jima oder ni tuj, čeprav, meni, se bosta morda prej kot po njenih igralskih stopinjah podala po stopinjah staršev, ki sta v glasbenih vodah. »Ko sta bila majhna, sem vztrajala, da me kličeta stara mama, in ne babica, ker babica je pravljično bitje, jaz pa sem hotela imeti avtoriteto, ki je seveda zdaj nimam,« smeje pojasni. »Sem pa pač stara mama.« Umetniška kri je v njihovem rodu že dolgo, saj je bila tudi Marijanina mama Ančka Lebar igralka, pa tudi stric je bil igralec in pevec. Svojemu igralskemu bo morda enkrat kmalu dodala še pisateljski talent, saj si zelo želi izdati pravljico, ki jo je pripovedovala vnukoma in ki so jo skupaj vedno znova nadgrajevali.

Pri tako velikem projektu, kot je Reka ljubezni, sodeluje prvič, čeprav ima seveda igralskih izkušenj na pretek. »Kolegi, ki so prišli iz Usodnega vina, so že utečeni, jaz pa se še privajam na tempo in način dela. Zadnjič sem imela recimo 21 sekvenc in ogromno besedila. Zelo so se mi čudili, še najbolj pa sem se čudila sama sebi, da mi je vse skupaj uspelo.« Priznava, da se besedil zdaj težje uči kot včasih, v Reki ljubezni pa je to še toliko težje, ker gre za dialog. Kako je za zdaj opravila svojo nalogo, še ne ve, ker posnetkov še ni videla, a si jih vedno ogleda, »ker ne glede na to, ali imaš dober ali slab občutek, kako ti je šlo, dokler se ne vidiš, ne veš, kako in kaj«. Projekti, kakršno je bilo Usodno vino in kakršen je Reka ljubezni, »se mi zdijo krasni, ker so v slovenskem jeziku in ker ljudje spoznavajo naše igralce, ki so res izvrstni. Tudi sama z veseljem spoznavam svoje mlade kolege.«

Da se je odločila za igralski poklic, ni nikoli obžalovala, čeprav so se zgodile tako lepe kot slabe stvari, ampak »to gre eno z drugim. Imela pa sem srečo, da sem se po končani akademiji zaposlila v ljubljanski Drami in tam dočakala upokojitev.« Pri delu je sicer uživala, »a moj življenjski moto je bil, da nobeno gledališče ni moj dom. Moj dom je drugje. In to je bistveno. Svoj poklic moraš opravljati z distanco, kajti sicer ga ne zdržiš. Ob upokojitvi zato nisem odšla z grenkim priokusom.«

Kot se za klenega upokojenca spodobi, ima časa zelo malo. Še vedno je aktivna na raznih prireditvah tako na Notranjskem, kjer živi, kot pri različnih koprodukcijah. In če aktivna ne bi bila, bi bila Reka ljubezni res zahteven zalogaj: »Naš poklic je eden redkih, ki potrebuje tudi starejše ljudi (ki se jih običajno sicer želijo čim hitreje znebiti). Mojega letnika ni ravno več veliko aktivnega, zato sem se odločila, da bom delala, dokler bom lahko in dokler me bodo hoteli. Bom pa seveda odmerjala stvari – kaj lahko, česa ne morem in česa ne bom.« Kar zadeva staranje samo, dodaja: »Življenje je treba jemati tako, kot je, nisem pa še videla človeka, ki bi se rad staral.«

Pred novim sklopom snemanj Reke ljubezni odhaja, »na morje, kjer ni elektrike, ni vode, je pa signal za telefon. S seboj bom imela knjige in scenarije za nadaljevanko.«