Plesalka da, glasbenica nikoli

Televizijski gledalci pa so imeli priložnost spoznati novo Nušo, tisto manj resno in strogo, za kakšno jo imajo po zaslugi njene vloge v informativni oddaji.

Težko bi rekli, da gre za dve različni Nuši, zagotovo pa za dve različni vlogi. Služba je namreč služba, družba pa družba, kot pravi nekakšno nenapisano pravilo. Zasebno je v življenju še marsikaj, ne le delo, in to velja tudi za Nušo. Kot pravi sama, ples zanjo ni popolna neznanka ali nekaj novega. Prav nasprotno. »Zelo rada plešem, vendar sem do zdaj bolj kot ne plesala samo, ko smo šle s prijateljicami ven, kar pa ni bilo prav pogosto. Saj veste, služba, obveznosti, enkrat ima čas ena, drugič druga. Zato toliko bolj občudujem pare, ki hodijo skupaj na salsa večere,« pravi lepotica iz Ribnice, ki ima seveda tudi svojo najljubšo plesno zvrst. »Vedno sem mislila, da mi ustrezajo latinskoameriški plesi, zdaj pa ugotavljam, da so mi standardni morda celo bolj pisani na kožo. Menda je moja višina pri latinskoameriških, kjer je treba biti hiter in eksploziven, prej ovira kot prednost.«

Pozabljena kitara

V šov ni kar priletela z jasnega in v nekaj popolnoma neznanega, saj so prvi plesni koraki za njo že dolgo tega. »Moji plesni začetki segajo v čas nižjih osnovnošolskih razredov. Zelo sem uživala. Strašno hudo mi je bilo, ko se je plesna šola zaprla, ker je to pomenilo, da se je s tem končala tudi moja plesna pot,« se v spominih vrne v čas osnovne šole. »Morda tudi zato, ker sem tako zgodaj končala svojo plesno pot, nisem nikoli več resno pomislila na ples. Takrat je bilo to vse bolj za konjiček, ne pa kot bodoča kariera.« Je pa v plesu uživala vsakokrat, ko so v šoli pripravili kakšno predstavo za starše. »Čisto drugače kot na primer pri kitari, ki sem jo tudi igrala in kjer sem pozabila note ter nisem znala odigrati vse skladbe do konca. Še danes imam travme zaradi tega. Pri plesu je bilo lažje, ker sem plesala v skupini in se ni toliko opazilo, če sem ga kje kdaj polomila.«

Lepe spomine ima tudi na valeto in maturantski ples. »Valete se ne spomnim prav dobro, razen tega, kako sem bila oblečena. Na maturantski ples pa imam res lepe spomine. Takrat sem prvič stala na odru Cankarjevega doma in vodila predstavitev našega razreda. Plesala sva s fantom, pa tudi zabava potem je bila, kot se spodobi. Seveda ni šlo brez žuljev na nogah, ampak maturantski ples se pač zgodi samo enkrat.«

V službi navijajo

Čeprav rada pete zasuče zasebno, si je po tihem vedno želela poskusiti tudi, kako se je zavrteti s profesionalnim plesalcem. »Da človek vidi, kako je, ko te vodi nekdo, ki obvlada. No, ta želja se mi je zdaj uresničila. Poleg tega sem si po osmih letih vodenja novic v oddaji Svet na Kanalu A zaželela vnesti v svoje dneve nekaj bolj zabavnega. Ples je idealna priložnost, da se z gledalci spoznamo tudi na malo drugačen način, kot so me vajeni sicer.«

Treningi so precej naporni, sploh za nekoga, ki se v življenju ni resno ukvarjal s kakšnim športom. Nuša trenira vsak dan najmanj dve uri in največ pet ur. »Priznam, da sem precej živčna, ker sem se lotila nečesa, kar je popolnoma zunaj mojega območja udobja.«

Glede na izkušnje, ki jih že ima s šovom, zdaj še bolj spoštuje plesalce. »Neverjetno, kako poznajo in obvladajo svoje telo. Včasih gledam svojega soplesalca, kako naredi neki na videz enostaven gib, in skušam ponavljati za njim. On je videti graciozno, jaz pa … Trik je v podrobnostih, tudi pri plesu, da kondicije in moči sploh ne omenjam.«

V službi so razumevajoči in seveda tudi navijajo zanjo. »Vesela sem, da lahko sama ocenim, kdaj lahko vodim še oddajo in kdaj samo treniram. Če je trening dvakrat na dan, potem je vodenje popolna utopija. Za zdaj sem več v dvorani kot v studiu, ampak saj se bodo stvari utekle in bom lahko tudi v polni voditeljski vlogi.«