Melodije so njegova luč

Če govorimo o človeških čutilih, za to v takšnih primerih poskrbi telo samo in jih nadomesti z drugimi. Tako je tudi pri slovenskem glasbeniku Aleksandru Novaku. Kantavtor, ki je nase Slovenijo opozoril z nastopom na letošnji Slovenski popevki, ne vidi. Njegova slepota sicer ni stoodstotna, a tista dva odstotka, kolikor vida ima, sta tako rekoč nič in živi v temi.

Šestintridesetletni Koprčan, kot pravijo njegovi sokrajani in tisti, ki ga poznajo, deluje srečno. Tega se niti sam ne zaveda vedno, a kljub prikrajšanosti za vid premore energijo, optimizem in dobro voljo. Aleksander ne vidi že od mladih nog. Zaznava le obrise in močne barve, a to je žal tudi vse. Videti si svet in življenje je od nekdaj njegova želja, a z leti se človek nauči živeti s seboj in sprejeti nekatera dejstva, ki jih prinese oziroma narekuje življenje. Temo je vzel kot nekaj, čemur se ne more izogniti. Zelo slabo oziroma skoraj nič ne vidita tudi njegova starša, slepa je žena Janja, hčerka Metka pa ima le petnajst odstotkov vida. Edini, ki v družini vidi, je Aleksandrov starejši brat, prav tako glasbenik Iztok. »Dejstvo, da hčerka slabo vidi, je bila zame huda preizkušnja. Vem namreč, kako je živeti v temi, kot vsak starš pa svojemu otroku želim najboljše. A nadvse razveseljivo je, da z rednimi vajami in strokovnjaki napreduje, ob rojstvu je namreč bila prav tako slepa,« pravi o osnovnošolki, ki ima izrazit dar za risanje. Kljub prikrajšanosti glede vida pa si že vse življenje prizadeva biti kar najbolj samostojen. »Nerad prosim za pomoč, najraje imam, če lahko stvari postorim sam. Vedno žal ne gre, tako da včasih sem ter tja le malce popustim. Nočem posebnih obravnavanj, tudi v glasbi ne, zato privolim res le v najnujnejše,« doda.

Ob koncu osemletke na Zavodu za slepo in slabovidno mladino je že napisal prvo kantavtorsko pesem. Po poklicu je ekonomski tehnik, a ga že od nekdaj vleče tudi h kitari. Izdal je dva albuma, tretjega si želi in upa, da ga bo jeseni. Je družbeno kritičen in angažiran, kar je slišati tudi v njegovih besedilih. »Ampak pojem tudi o ljubezni, seveda, kdo bi poslušal le o politiki in težavah, ki jih je v vsakdanu čisto preveč,« se nasmehne. Pravi, da je v njem tudi malce nečimrnosti. Ne mara namreč temnih očal in jih sploh ne nosi. »Če si jih nadenem, izgubim stik z občinstvom. Preprosto pač niso zame. No, pa mislim tudi, da mi ne pristajajo,« pove malce zares, malce v šali. Več kot temna očala mu pomeni življenjska filozofija. »Ah, saj ni nič posebnega, nič v povezavi s slepoto, ampak lahko za kogar koli. Zapomnim si pozitivne in lepe stvari, drugo potisnem nekam daleč stran. Ne povsem v pozabo, ampak na tir nepomembnosti. Življenje je kratko, zato je prav živeti ga na najboljši mogoči način.«