Andraža Hribarja vleče na vse konce

Za kantavtorja Andraža Hribarja je glasba življenje, vendar pa ne živi le od nje. »Pomembno je le, da ti druge stvari ne ukradejo preveč energije, da lahko nemoteno počneš to, kar imaš najraje,« pravi glasbenik, ki prav zato ne dela kompromisov, pač pa je na vsako svojo pesem izjemno ponosen. Tako kot na novi album Huanani, ki ga je posnel skupaj s simfoničnim orkestrom RTV SLO.

»Domači so me med pripravo projekta zelo podpirali. Največja podpora je seveda mrmranje in popevanje pesmi z albuma. Tako dobiš občutek, da se glasba, ki si jo napisal, dotakne ljudi. Kdo mi je najbolj pomagal? Kar vsi po vrsti. Vsak na svoj način,« pravi oče dveh otrok, ki imata tudi vsak svojo priljubljeno pesem. »Nani je najljubša Huanani, Vitanu Zlata ptica, njuni sestrični Mili pa je najbolj všeč Ulica pod gradom. Vsakemu je všeč kakšna druga. Spremljevalni vokalistki Lei je najbolj všeč Na pot. Ta je najljubša tudi mojstru za mastering Klemnu Vebru. Meni pa je najbližja Na barki iz besed.«

Pri novem albumu je Andraž sodeloval z aranžerjem Rokom Golobom. »Rok je odličen glasbenik. Je izjemen talent, poleg tega pa je še dobro izobražen. Za seboj ima zelo različne glasbene projekte in zato ogromno izkušenj. Še vedno pa je za sodelovanje najpomembnejše to, da sva se ujela tudi na osebni ravni. In to že kar nekaj časa pred tem zadnjim projektom.«

Andraž je pred dvema letoma dopolnil štirideset let, vendar to ni bila prelomnica, zaradi katere bi se počutil star. »Za zdaj je staranje še stvar prihodnosti. Vsaj tako se tolažim. Mislim, da pri štiridesetih letih še ni razloga za paniko. Pravzaprav so to lahko najboljša leta. Še vedno v polni moči in z vsemi izkušnjami, pridobljenimi do zdaj. In z upanjem, da bo trajalo. Kot pravi ena od pesmi na albumu: All you need is love, če si bogat in zdrav,« se smeji pevec, ki za dobro kondicijo skrbi tudi s tenisom. »Igram ga predvsem za zabavo. To je edini šport, ki me je do zdaj zares pritegnil. V njem do konca uživam. Med igro lahko popolnoma pozabim na dogajanje okoli sebe. To me zares sprošča.«

Sprošča pa ga tudi vrtnarjenje. Ampak letos na svoj vrt ni najbolj ponosen. »Naš vrt je letos predvsem zelo suh. Suša je res huda. Sem ter tja z neba pade nekaj kapelj dežja. Vrtiček redno zalivamo. Kadar nas ni, zalivajo babike, dediji in strici. Je pa paradižnik izjemno obrodil. Prija mu suša in veliko sonca. Prav tako kumare. Tudi krompirja je bilo precej. Je bil tako debel, da mi je bilo kar malo nerodno. Saj veste, kako pravijo. Neumen kmet ima najbolj debel krompir,« se smeji Andraž, ki je sicer rad doma, v hiši, ki jo je sam zrisal, rad pa gre tudi po svetu in tam obvezno pobere kak kamenček, ki ga potem doma spravijo med druge, ki so jih nabrali na vseh koncih sveta. »Letos smo večino časa preživeli v naši hiški na morju in na jadrnici, s katero smo objadrali nekaj bližnjih otokov. Na kakšno daljše potovanje se bomo morda odpravili jeseni. Vleče nas kar na nekaj koncev in brez dvoma se bo tudi tam našel kakšen kamenček za spomin.«