Za bioterapijo ni meja

Da delovanje z bioenergijo deluje tudi na daljavo in lahko doseže človeka brez dotika tudi na oddaljenosti več tisoč kilometrov, dokazuje bioterapevt Gorazd Verbič iz Kranja, ki je na pot zdravilca stopil pri dvajsetih letih. Doslej je z bioterapijo pomagal že več kot tisoč petsto ljudem, mnogokrat tudi takšnim, pri katerih na prvi pogled ni bilo več videti rešitve.

Dokaz, da je mogoče z bioenergijo ozdraviti gangreno, je upokojenec Vojko Prah iz Murske Sobote, ki je bil le 16 ur pred dogovorjeno amputacijo noge, pa je Gorazd to preprečil kar na daljavo, in sicer zgolj z dvema dvajsetminutnima »posegoma. « Po petih dneh posredovanja bioenergije na daljavo je Vojko obul čevlje in odšel domov, po treh letih in pol pa hodi, je dejaven in živi normalno življenje.

Od neznanja k znanju

Gorazd pravi, da je po naravi od nekdaj raziskovalec, z velikim zanimanjem za mejna področja. Njegova aktivna pot zdravilstva se je začela v času študija geologije, ko si je na podlagi neznanja sam postavil diagnozo rak. Ta misel ga je takrat potrla, vendar le začasno. Čez tri mesece so z ultrazvokom potrdili, da je z njim vse v redu, da je popolnoma zdrav. V tem času pa je namesto na fakulteto zahajal na celodnevne izlete v knjižnico. Imel je velik zagon za poglobljen študij komplementarne medicine in prav tej izkušnji začasnega poraza je danes hvaležen, da ga je postavila na pravi tir in mu pomagala priti do življenjskega poslanstva. Na začetku se je učil od vsakogar in od vsepovsod, kjer se je le dalo naučiti kaj novega in uporabnega, in našel pot do pionirjev, med katerimi je tudi Zdenko Domančić. Danes je licencirani terapevt njegove metode in, kot rad poudari, je prav mojster Zdenko eden od teh, ki je v največji meri demistificiral in za današnji čas primerno utemeljil, dokazal, razvil in sestavil eno najmočnejših metod, katere temelji segajo na sam začetek zgodovine človeštva.

Da je prišel do tega, kar je danes, je potreboval »brco v zadnjico«, kot se danes rad pošali na svoj račun. »Vsaka slaba situacija, ki se nam zgodi, skriva v sebi nauk in v vsakem problemu se skriva kal rešitve. Modro bi se bilo treba učiti na izkušnjah drugih, vendar moramo včasih lekcijo doživeti na svoji koži. Ni pomembno, koliko nesreč se nam je zgodilo in kakšno dramo ustvarjamo iz vsega tega, bistvena so spoznanja. V mojem primeru je bilo prav neznanje tisto, kar me je vodilo v znanje in to naprej v spoznanje, « pojasnjuje Gorazd, ki pomaga nekaj sto ljudem letno. Terapije opravlja v Kranju, termah Lendava, vse več pa tudi zunaj Slovenije, na Dunaju in v Pragi. Do kogar koli, ki se nanj obrne in se mu odpre, čuti veliko spoštovanje, saj to pomeni, da ta oseba podzavestno ve, da ji lahko pomaga.

Čeprav delovanje bioenergije še vedno ni povsem izmerljivo in pojasnjeno, so njeni učinki vidni in očitni. »Dobro bi se bilo zavedati, da je primarni zdravnik že vgrajen v nas in noben zdravilec, zdravnik, zdravilo ali katera koli metoda ne morejo narediti toliko za nas, kot lahko sami. Bistvo se skriva v ravnovesju. Bioenergija, ki jo posredujemo bolniku, ni samo običajna bioenergija, je hkrati vedno tudi vir informacij, in naše celice vedo, koliko je lahko sprejmejo in koliko je potrebujejo. Informirana energija je inteligentna in naredi natanko to, kar je potrebno, brez vklapljanja našega omejenega uma. Približno tako kot nam poštar dostavi časopis in pisma v nabiralnik in jih med dostavo ne prebira.«

Ali je pomembno verjeti v bioenergijo?

Kot ugotavlja naš sogovornik, je verovanje vrsta energije z določeno frekvenco, in če nekdo pride do terapevta z zaupanjem in vero, s tem olajša njegovo delo, sebi pa pospeši okrevanje. Kot dokaz, da bioenergija deluje, navaja domače živali, kot so pes, mačka, konj, ki ne vedo, kaj je to bioenergija ali metabolizem, kakšne oblike so njihova jetra in kje v njihovem telesu se nahajata neki organ ali žleza. Izkušnje pa kažejo, da tudi pri njih bioterapija deluje. Poudarja, da bioenergija ni sugestija, hipnoza ali placebo. In je prepričan, da tudi o vplivu terapevtove karizme tu ne moremo govoriti, saj sam mnogokrat ta živa bitja vidi zgolj na fotografiji, ki mu jo posredujejo lastniki. Zanimivo pa je, da ko se sreča z njimi, ga običajno prepoznajo in njihova hvaležnost ni besedna, je frekvenca, ki jo občuti. V tej iskrenosti, nepokvarjenosti in hvaležnosti bi lahko iskali navdih za njegovo nadaljnje delo.

V njegovem bogatem arhivu zasledimo mnogo zahval, pisem, zadovoljnih klientov in ponovnih diagnoz, ki črno na belem kažejo uspehe in izboljšave pooperativnih stanj, športnih poškodb, težav s hrbtenico, prebavili, želodcem, odprave dolgoletnih migren … Mnoge tegobe so povsem izzvenele, pri mnogih ljudeh je postalo življenje znosnejše in bolj umirjeno. Med drugim je pomagal moškemu z Dunaja, ki ga je trideset let pestila huda depresija. »Prvi dan pa je bil bled kot stena, tretji dan terapije je že imel rdeča lica, postal je živahen, zgovoren, družaben,« se spominja Gorazd.

Neki deklici je z dvema štiridnevnima ciklusoma terapij odpravil močno kifozo. Zdravniki v Nemčiji niso mogli verjeti. Ponovna diagnoza po bioterapijah neke ženske je bila, da je žolčnik razpet, ni videti »radiopatičnih konkrementov«, bolečine so izzvenele. Uspehe ima tudi pri odpravljanju ledvičnih kamnov. Nekemu bolniku so našli 6 mm velik ledvični kamen, po terapiji ob preiskavi trebušne votline niso več našli bolezenskih znakov in »konkrementa« v desni ledvici. Neka ženska, ki so se ji zaradi stresnih dogodkov začeli pojavljati napadi tresenja in hitrega bitja srca, se je po prvem sklopu terapij počutila kot prerojena, v objektih, kot sta lekarna in pošta, kjer se prej ni dobro počutila, pa je postala zelo mirna in sproščena. Zanimiv je primer 50-letnega moškega, ki je obležal, trajalo je že pet mesecev, v tem času pa je shujšal za 30 kilogramov. Niso vedeli, kaj je vzrok njegovega stanja. Le pet ur po prvi bioterapiji je stopil na noge in začel je pospešeno okrevati …

Terapija je primerna tudi za otroke, nosečnice in živali. Priporoča se pri oslabljenem imunskem sistemu, avtoimunih boleznih, boleznih srca in ožilja, pljučnih bolezni, diabetesu, alergijah, nevromuskulatornih boleznih, ženskih in moških težavah, neplodnosti, boleznih prebavnega trakta, dihal, krvnih boleznih, duševnih boleznih, hiperaktivnosti, boleznih izločil, raku, težavah s kostmi, sklepi in mišicami, gangreni, multipli sklerozi, cerebralni paralizi, Alzheimerjevi bolezni …

Skratka, kot zatrjuje Gorazd Verbič, terapija pomaga vsem živim bitjem, vsem generacijam v vseh zdravstvenih stanjih. Po njegovih dosedanjih izkušnjah je samo 2 do 3 odstotka takšnih, ki jim tudi bioterapija ne more pomagati.

Tudi domačim živalim rad pomaga, saj opaža namreč, da so še bolj dojemljive za terapijo od ljudi, ker ne vpletajo uma tako kot ljudje, ne skušajo videti nobenih energij in barv. Spominja se sosedove mačke, ki je večkrat prišla na njegovo okno, da je bila deležna terapije. Bila je suhljata, dlake so ji odpadale, imela je že 15 let. Po rednih terapijah je spet imela lep in zdrav kožuh, zredila se je in do svojega osemnajstega leta kotila žive in zdrave mladiče. Na noč kotitve se je priplazila skozi priprto okno in se potuhnila pod odejo k njegovim stopalom. Sprva ni vedel, ali sanja. Ponudil ji je kartonasto škatlo in zjutraj je mačka imela ob sebi tri mladičke.

Ključ je v mentalni higieni

Kaj je najbolj pomembno za ohranjanje zdravja in dobrega počutja, kaj lahko storimo sami?

»Zame so misli fina materija, zato je prav v njih treba iskati vzroke vseh zunanjih okoliščin in situacij, v katerih se znajdemo.« Seveda sta pomembna tudi kakovostna hrana in okolje, vendar so na prvem mestu še vedno misli, meni sogovornik. Pravi, da bi bilo logično, da bi bili pri vsej znanosti, napredku, materialih, strojih, znanju … vsi zdravi, zadovoljni in izpolnjeni. »Dokler iščemo krivca za naše stanje povsod drugje kot v sebi, smo v slepi ulici. Kriv je sosed, šef, kriva je sestra, krivo je okolje, kriv je sistem, kriva je karma, krive so zvezde, prejšnje življenje … Sami pa smo biser biserov. Šele takrat, ko 100-odstotno sprejmemo odgovornost za svoje misli, besede in dejanja in ko se v polni meri posvetimo življenju, lahko začnemo spoznavati, kdo smo in zakaj smo tu.«

Današnji človek je redko zadovoljen, saj nima miru. To je začaran krog. Človek si nekaj želi, in ko se jim čez čas želja uresniči, imajo že drugo željo. »Nujno bi bilo prepoznati, katere želje se porajajo v nas iz naše esence in katere so vcepljene od zunaj. Vsake toliko bi se bilo dobro vprašati, česa vsega ne potrebujemo in za kaj vse smo lahko hvaležni. In ali nam bo tisto, kar mislimo, da potrebujemo, prineslo notranji mir.«

Sam najhitreje doseže notranji mir v naravi, takrat je lahko sam, pa ni osamljen, lahko jasno razmišlja in takrat tudi dobiva ideje, navdih, težnjo po kreaciji, uvide … »Vse ima svoj vzrok in posledico. Doseganje notranjega miru pa bomo pospešili z rednim čiščenjem misli in analizo dogodkov. Ključ leži v mentalni higieni,« sklene naš sogovornik.