Dobro počutje

Raka je premagala s postom

Petra Arulo, Bodi Zdrava, 13.07.2017 13:00:00

Simona Šket je zbolela pri štirih letih. Proti raku so se borili z medicinskimi metodami, in ko je pri 17-tih zanosila, so hoteli, da naredi splav.

Delite na:
Raka je premagala s postom

Ni privolila, saj si je želela živeti in podariti življenje. Danes je srečna mama trinajstletne Alje. Ko je bila njena hči stara pol leta, je namesto na še eno kemoterapijo šla na 42-dnevni post. In se raka znebila za vedno.

V teh trinajstih letih, odkar ji mučna in življenje ogrožajoča bolezen ne visi več za vratom, je spremljala že več kot dva tisoč ljudi, ki so se borili tako kot nekoč ona. Je sončna oseba, ki daje upanje že s pogledom, dotikom. Ko govori o ljudeh, ki jih je spremljala na poti njihove ozdravitve, se ji orosijo oči. Z vsakim posebej je hodila po poti upanja, da bi bilo ljudem lažje, pa je napisala tudi knjigo, ki navdihuje, daje upanje in uči, kako se lotiti bolezni.

Kako se je vse skupaj začelo?

Bolezen se je začela pri mojih štirih letih, in sicer takoj po operaciji mandljev. Diagnoza je bila Hodgkinov limfom – nodularna limfocitna predominanca. Takrat je bila to zelo redka vrsta raka in spominjam se, da so okrog operacijske mize stali tudi kitajski zdravniki. Verjamem, da so mi zdravniki želeli pomagati po svojih najboljših močeh, pa vendar sem morala za svoj obstoj pozneje iskati še druge alternativne rešitve. Rak je bil zelo dolgo prisoten, vmes so ga skušali zatreti z operacijami, pri mojih petindvajsetih letih pa se je iz vratu razširil še v mediastinum, pod pazduho in na del dojke. Takrat so me zdravili s kemoterapijo in obsevanjem. Po dveh letih sem zanosila in bolezen se je spet prikradla v moje telo. Konzilij je bil odločen za splav, vendar se s tem nisem strinjala in sem k sreči donosila zdravo deklico Aljo. Danes ima trinajst let in meni se bolezen ni več ponovila od takrat, ko sem se 42 dni postila ob sokovih. Ko je bila Alja stara šest mesecev, bi morala na ponovno kemoterapijo, pa sem zdravljenje zavrnila in se odločila za post.

Zakaj ste se odločili prav za post?

Ko sem spoznala, da moram po toliko letih dolgotrajnega bivanja v bolnišnicah in nenehni negotovosti, ali bom ostala živa ali ne, živeti in skrbeti še za nekoga, sem se na hitro odločila. Dolgoletna prijateljica Tanja, s katero sva ostali borki za življenje in se poznava že od otroštva iz bolnišnice, mi je rekla: »Nekdo se je pozdravil s postom.« Ta stavek je bil zame dovolj, da sem se že naslednji dan podala na 42-dnevni post. Informacij o pravilnem postenju takrat ni bilo veliko, vendar zame ni bilo nobenih ovir. Vsak dan sem z Aljo na hrbtu hodila v hribe in se veselila življenja. Med postom nisem imela večjih težav, energije pa zelo veliko, izgubila sem okrog dvajset kilogramov in znebila sem se strahu. Še danes živim zdravo in srečno, kajti zavedam se, da je zdravje naše največje bogastvo.

Kako so zdravniki gledali na vašo odločitev?

Takoj po odločitvi za postenje sem poklicala na Onkološki inštitut in zdravnik mi je rekel, da oni s tem nimajo izkušenj. Najpomembnejše pa je, da mi posta ni odsvetoval.

Zakaj ravno 42 dni?

Dvainštirideset dni popolnega posta brez trde hrane zato, ker je to najdaljša doba za obnovo vseh tkiv. V tem času spodbudimo samozdravilne učinke in tako je naše telo sposobno samo sebe pozdraviti.

Kaj vse je treba med postom početi, da nam res pomaga?

Uživamo biosok po Rudolfu Breussu (samo do pol litra na dan), biočaje (žajbelj, njivska preslica, rman, meta, melisa …) in prve tri tedne zjutraj, opoldan in zvečer čaj za ledvice. Dovoljeni so biološka čebulna juha (samo tekočina) in dva decilitra precejenega soka iz biopomaranč. Žajbljev čaj mora vreti točno tri minute, da se znebimo strupenih eteričnih olj, drugi čaji se pripravijo kot poparki. Obvezno je tudi klistiranje z dvolitrskim irigatorjem. Za klistir si lahko pripravimo žajbljev čaj, kamilični čaj ali stoodstotno kavo bio arabica po Gersonovi metodi. Vse sestavine morajo biti biološke, saj le tako dosežemo želene učinke. Postimo se lahko preventivno, kar je seveda veliko boljše. Vsak posameznik, ki je polnoleten in psihično sposoben postenja, bi moral enkrat letno s postom poskrbeti za svoje zdravje. V tem primeru lahko pijemo tudi druge biosokove in v količinah, kolikor nam prija.

Kako telo med postom še dodatno podpremo?

Med postom je potrebno gibanje na svežem zraku vsaj eno uro na dan, dovolj spati, da si telo opomore, sokove in čaje uživati počasi po požirkih, za nego in higieno uporabljati bioizdelke (šampon, zobno kremo, kremo za telo, ličila, dezodorante …), iz stanovanja moramo odstraniti vse naftaline (sveče, sredstva proti moljem idr.), razčlenjevati moreče sanje, imeti svoj mir.

Kakšno pa je bilo vaše počutje med postom?

Telo se ni ukvarjalo s prebavljanjem hrane in misli so bile bolj čiste in jasne. Večkrat sem imela občutek, kot da me naprej vodijo misli, ne pa noge. Želela sem v naravo, želela sem v hribe, opazovala sem gozd in poslušala življenje v njem. Prej tega sploh nisem znala! Vizija je potrebna in takrat je vse mogoče. Prvih nekaj dni posta je težko, potem pa začne prihajati energija. Sicer nam energijo daje tudi sok, saj je to hrana v tekoči obliki. V svojem telesu imamo tudi veliko rezerve, ki nam v takih primerih še kako koristi. Verjamem v moč misli, zato motiviram in vodim tudi druge ljudi, ki si želijo spremembe. Ko se človek tega nauči, ga ni več strah, saj si velikokrat zna pomagati sam. Med samim daljšim postenjem sem kakšen dan prekolesarila tudi sto kilometrov, enkrat sem bila petnajsti dan posta isti dan na Triglavu in z njega, saj imamo lahko med postenjem tudi zelo veliko energije.

Z veliko energije in želje svoje izkušnje in znanje deliti z drugimi pa pomagate tudi drugim ljudem, ne le rakavim bolnikom?

Seveda, k meni pridejo ljudje, ki si želijo boljšega, lepšega, bolj zdravega življenja. Spomnim se gospe, ki je bila povsem izčrpana zaradi življenjskih razmer – sinove odvisnosti od drog. Njen mož je bil proti temu, da gre na post, saj je bila povsem izčrpana, presuha … A je šla, in prav s postom in ob dejavnostih, ki jih izvajamo ob postenju, dobila novih moči. Na koncu se ji je pridružil še mož in skupaj sta se postila še, ko smo drugi že končali, saj sta doživela tako pozitivne spremembe.

Se še vedno postite?

Seveda se še vedno postim. Deset let po Aljinem rojstvu sem se postila vsako leto po 42 dni preventivno. Postiti sem se začela takrat, ko sem imela kakšne zdravstvene težave – vnetja, bolečine, glavobole, ali pa sem bila pod stresom. Moj najdaljši post pa je trajal 54 dni.

Kako to, da ste se postili toliko časa?

Po kemoterapijah sem imela endometriozo in hormonsko neravnovesje. Takrat sem večkrat dalj časa krvavela in posledično mi je primanjkovalo železa. Po dvajsetih dneh krvavitve, ki se še ni nameravala ustaviti kljub hormonski terapiji, so predlagali odstranitev maternice, jaz pa sem se začela postiti. Tako dolgo sem se postila (54 dni), dokler se krvavitve niso popolnoma ustavile. Družino je bilo takrat zelo strah, kaj bo z menoj. A na koncu se je post izkazal za dobro rešitev, saj sem obdržala maternico in krvavitve so zdaj normalne.

Omenili ste, da se zdaj ne postite več po 42 dni na leto. Kako to?

Zadnja leta delam krajše poste, saj nimam večjih težav. Natančno vem, kako dolgo se moram postiti – tako dolgo, da ob tem ne trpim, da bi s postom z lahkoto še nadaljevala, in ko se mi zbistrijo misli, ko mi več ne teče iz nosu, ko ni več nobenih vnetnih procesov, kajti ti so znak zastrupljenosti. Posta nikoli ne prekinem takrat, ko je kriza, da dam telesu vedeti, da ga mora voditi naš um. Če se torej po prenehanju simptomov, ko bi lahko post končala, pojavi utrujenost, dan z nizko energijo, počakam na naslednji dan, ko se počutim res odlično. In takrat poleg sokov pojem polovičko jabolka. Po postu moramo telo prilagajati na našo običajno hrano tako dolgo, kolikor je trajal post. To je zelo pomembno.

Kako pomagate drugim bolnim ljudem?

Spremljam jih na poti, za katero so se odločili sami. Nikomur ne želim ničesar vsiljevati, saj mora vsak človek odgovornost za svoje odločitve prevzemati sam. V kar najbolj verjame, za tisto naj se odloči. Zavedati pa se mora, da nima veliko časa in da ne more vsega poskusiti. Najpomembnejša je volja do življenja, in s svojo neverjetno življenjsko izkušnjo želim biti vzor vsem bolnim in zdravim. Zato pa je nastala tudi moja knjiga Preventiva pred rakom in rehabilitacija onkološkega bolnika, v kateri natančno opisujem življenjsko izkušnjo, pravilen postopek postenja in prehod v bolj zdravo, srečno in polno življenje.

Kaj vse prirejate?

Vsak mesec v letu vodim predavanja in enotedenska skupinska postenja, en teden je namreč dovolj, da se naučimo pravilnega postenja, vodim pa tudi individualna postenja, svetovanja o postenju in zdravem življenju.

Omenili ste tudi knjigo – komu vse svetujete njeno branje in kje se jo dobi?

Knjiga Preventiva pred rakom in rehabilitacija onkološkega bolnika je namenjena tako zdravim kot bolnim. Marsikdo ob branju spozna, da je resnično vredno živeti, kakovost življenja pa je največkrat odvisna od nas samih! Knjigo lahko naročite na spletni strani http://simonasket. weebly.com/ ali pa si jo izposodite v knjižnici.

Zakaj prirejate skupinske poste?

Skupinska postenja prirejam zato, ker se je v skupini lažje postiti, saj si med seboj izmenjujemo izkušnje in se spodbujamo. Spremljala sem že več kot dva tisoč ljudi in rezultati so resnično pozitivni. Pri skupinskih postih svojo vlogo odigrata tudi druženje in spoznavanje ljudi in velikokrat se enake skupine prijavljajo na isti termin še prihodnje leto.