Dobro počutje

Podzavest je osebni stražar, ki skrbi za moralo

C.R., Bodi Zdrava, 17.07.2017 20:00:00

Dr. Lucija Mulej Mlakar, magistra sociologije in doktorica sociologije znanosti, svoje znanje usmerja v raziskovanje materialne znanosti in duhovnosti.

Delite na:
Podzavest je osebni stražar, ki skrbi za moralo

Kot svetovalka podjetjem in posameznikom je objavila ducat strokovnih člankov, kot znanstvenica in predavateljica pa več kot petnajst znanstvenih člankov.

Ste predavateljica, pisateljica, sociologinja, poslovna antropologinja, pišete kolumne, delujete kot znanstvenica, vodite dve podjetji, potujete, razvijate projekte in blagovne znamke, delujete v društvih … Kako bi opisali sami sebe?

Sem človek na poti, kar pomeni, da sem sila vedoželjna, da se rada učim, dobro znam opazovati in ne sodim ljudi. Trenutno sem tudi študentka, ravno končujem študij medicinske hipnoze, vzporedno pa sem vpisala novo smer, ki traja nekaj let.

Zanimajo vas nevidni svetovi, kot jih opisujete sami.

Da, zanima me vse tisto, kar je očem skrito. Antropologija je znanost, ki trga maske z obrazov kolonialnih imperialnih držav 18. in 19. stoletja, v današnjem času pa spodbuja k pristnosti novodobne tehnofilske družbe, ki izgubljajo tekmo same s seboj. Namreč, varovanci teh družb, torej državljani, trpijo zaradi nadlog sodobnega časa, ki bi jih lahko ubesedila z eno samo besedo – ignoranca. Ki je nevidna, a se odraža v dejanjih ljudi in v tem, da jim je vseeno. Trdim namreč, da je današnji čas prepreden z ignoranco na vseh ravneh. Kako to, da se pri nekaterih ljudeh izgublja moralni imperativ, vloga vesti in ideja o kleni drži in integriteti jaza, sociološko ni težko razložiti. Težje je morda prepoznati ozkoglednost ljudi, ki zares menijo, da so varni, če se zatečejo v polje ignorance ali, reciva raje, nevednosti.

Se vam zdi, da je nevednost tako velik problem?

Seveda, novodobne družbe sestavljajo ljudje, ki so razum prodali za udobje, vest za užitek in moralo za denar. To je groba podoba sodobnih potrošniških družb, kjer posameznik nima veliko možnosti, da bi bil drugačen: ko je drugačen, izgubi kompas in smer. Ne zna delovati, ker ga nihče ne usmerja. Bebavost novodobnih množičnih medijev igra vlogo izvrševalca volje kapitala in kapital narekuje modo. Danes globina ni v modi, umetnost tudi ne. Zato se lahko na vsakem koraku množijo ponaredki, ki jih nihče ne nadzira: pomembno je, da prinašajo dobiček. Posameznik potrebuje smer, potrebuje ljudi, ki bodo pokazali, kaj in kje najti smisel. Tradicionalno je to vlogo igrala cerkev, a ker je tudi ona kamen spotike logiki kapitala, se jo ukinja s posamičnimi zgodbami spolnih zlorab in finančnih izigravanj, kjer se posamičnost lastnosti pripiše prav vsem. Torej, namesto cerkve uvozimo jogo, budo in preostale simbole duhovnosti, ki so po sebi jasni in čisti, a se večinoma prodajajo kot podaljšana roka kapitala in užitka nekoga tretjega, ki te simbole trži. Tako je osebna sreča posameznika stvar trga, in ne več intime družine, saj družina ni več modna stvar. Družina je stvar patosa, ideologije preteklega sveta, ki je svet odpovedovanja v dobro družine. Moden je le užitek, in novodobni kapitalizem ustvarja nevarne posameznike, ki skrbijo le zase. Ustvarja otoke skrajnega egoizma, saj ljudje živijo brez pravih medosebnih vezi, ki so le v vlogi koristi, ki naj bi bila vzajemna.

Kje torej najti smisel, kako in komu zaupati?

Zelo zahtevno vprašanje. V Sloveniji je ogromno dobrih ljudi, precej intelektualcev z vseh področij, ki se tudi prek medijev trudijo kazati smer. Ogromno je dogodkov, ki skrbijo za kulturno raven in omiko, tako da mogoče ni pravo vprašanje, kje najti različice možnega doživljanja sveta. Seveda, tudi poslovno se lahko udejstvujete marsikje, kjer si nabirate izkušnje in smeri razlikovanja zrnja od plev. Morda je merilo izbire koristoljubje. Od nečesa moramo živeti, a delovati nekje, kjer od nas le jemljejo, ni smiselno. Drugo merilo izbire, ki ga upoštevam sama, je pristnost: rada sodelujem z ljudmi, ki imajo v sebi luč iskrenosti. Ter omiko, rada sodelujem s tistimi, ki imajo v sebi naravno oliko, ki ni umetelna ali umetno privzgojena – dama je vselej dama. Ne glede na okoliščine.

Kaj je nevidni svet?

Lahko ga opišem kot svet čustev, misli, občutkov, prizadevanj, nagnjen, želja in vsega tega, kar žari v nas, kar lahko zaznamo na subtilnejši ravni. Je polje energije, ki žari iz nas. Večkrat se o tem pogovarjam s prijatelji, ki verujejo v 'realni svet', kot ga pojmujejo sami. Moj dobri prijatelj, ki je zdravnik, se mi včasih smeji, a ker je inteligenten in ve, da je zdravje več kot le zdrav mehanizem telesa, me posluša. Posluša me tudi podjetnik, ki razume, da njegovo podjetje ni vsota zaposlenih ljudi, pač pa energija, ki jo ti ljudje oddajajo, nosijo v sebi in množijo. Posluša me finančnik, ker dojame, da nase vleče vsa bremena ustanove, ki jo vodi. Teh bremen se ne vidi, a psihična energija, ki ga izčrpava, je očitna: dvakrat je namreč že pristal na urgenci. Vprašanje nevidnih svetov je v prvi vrsti vprašanje, kaj je človek. Le vsota telesnih delov, le stroj, ki ga vodijo možgani? Seveda, mehanicistično dojemanje človeka je prastaro, a še vedno je veliko ljudi, ki bi želeli verjeti v to preprosto formulo. Ker jim ni udobno razmišljati zunaj danih okvirov. A znanost nas na vseh področjih opozarja, da smo ljudje neznanka; veliko uglednih podjetij najema strokovnjake za ocenjevanje osebnostih profilov. Bolj smiselno bi bilo oceniti delovni profil, saj je formula za oceno osebnega profila preveč zahtevna! Ocenimo le vedenjski vidik nekoga, podzavestnega in nezavednega lahko predvidi le visoko talentiran, izobražen, izkušen in usposobljen strokovnjak. Zgolj kupiti računalniški program in na podlagi anketnih odgovorov soditi, kakšen je nekdo, nudi le delni uvid, ki nas lahko zavede. Nevidni svet je vse tisto, kar slutimo. Kar občutimo. Najlažje ga prikažemo kot podzavestni del duševnosti, ki je primarno delujoč: vemo namreč, da nismo gospodarji svojega delovanja, saj naš zavestni del pogosto deluje samodejno, ljudje o marsičem ne razmišljajo. Nekako delujejo, prek prepuščanja, posnemanja ali zgolj vdajanja v usodo. Po drugi strani pa lahko rečemo, da je hipnoza novodobnega kapitalizma zelo učinkovita: ljudi prepriča, da je cilj užitek in denar. A žalostno je, da vsi verniki te hipnoze ne pridobijo denarja, še manj užitka. In bolj ko je človek nesrečen, bolj je obseden z obljubami o deželi finančne neodvisnosti in brezskrbnosti. Nesrečen človek je tržna niša in dobra naložba za vse krvosledce, ki ljubijo tujo nesrečo in jo spretno pretopijo v svoj užitek in finančno nagrado. Tako velja tudi za posel, danes je precej ljudi, ki vam prodajajo poslovne stike, pod pretvezo, da vam pomagajo. Svet je danes morda veliko bolj nevaren, kot je bil nekoč, saj nevarnosti prežijo iz zasede z nasmeški in ponujanjem pomoči, ki to seveda ni.

Torej je nevidni svet lahko nekaj nevarnega?

Vprašanje je postavljeno na glavo. Ne, nevarno je, da mislimo, da ne obstaja. Nevarno se je pretvarjati, da pač nekdo lahko počne, kar želi, misleč, da bo njegova podzavest kar vsemu prikimala. Seveda, Jezus ne bo sestopil iz oblakov in kaznoval, saj bogovi ne kaznujejo, za to poskrbi kar naš psihični ustroj sam, a ljudje se raje kot v resnico odenejo v tančico nevednosti. Ne, podzavest deluje kot vest, prej ali slej, včasih z razdaljo nekaj let, a pri vseh začne govoriti in pride dan, ko spregovori, in tega ne more preprečiti nihče. Lahko prek sanj, nočnih mor, slutenj, čudnih simptomov, neutemeljenega strahu … Svet nezavednega in podzavesti je odet v železne zavese nesposobnosti razumevanja, kar pa je po drugi strani tudi prav. Nekaj velikih umov se je seveda prikopalo do kod, ki so odprle temeljne skrivnosti podzavestnega sveta, a še vedno iščemo. Zato je človek skrivnost, vsak od nas je resnično sam sebi nejasen. A tega se redkokdo zave, saj je velik napor dojeti lastne omejitve.

Zakaj si je nevidni svet tako težko zamisliti?

Ker koncepcija nevidnega zahteva posebno človeško držo; če nismo pogumni, se nam ta svet ne bo razkril. Večina verjame, da je svet, takšen, kot ga vidijo, edini možen. Seveda ni, kar dokazujejo veliki izumitelji preteklosti, ki so za nas ustvarili svet možnega: električna energija, kisik, rentgen itn. Ljudje, ki razumejo govorico nezavednega, so izjemni, redki in izredni. Podzavest se razkriva v vsej svoji prelestnosti prek umetnosti, poezije in splošno umetniškega in znanstvenega ustvarjanja, prek intuicije in instinkta, ki ga lahko urimo v naravi, največkrat ob pomoči živali. Zaznamo ga, ko zaslišimo zvok tišine, in prepoznamo, da zveni vsakič drugače in da je tišina povezana z informacijo nekega prostora. Tišina Auschwitza je drugačna, kot je tišina vinske kleti, kjer se rado pije in poje. Tišina morja je drugačna kot tišina gora. Vsi ti prostori so polni informacij, in prostori, kjer so se dogajali zločini, ostajajo zlobni desetletja, nevidni svetovi ostajajo in bodoča znanost jih bo prepoznala. Nevidni svet je svet subtilnega in čutnega: če le drvimo, tekmujemo, se jezimo in izgubljamo življenjsko energijo s praksami poneumljanja, kot so lov za zaslužkom, nenehno gledanje televizije in obrekovanje drugih, tekmovanje, bo nevidni svet za vselej ostal neznanka, a deloval bo toliko bolj. In ko ne živimo več svojega življenja, izgubimo žar, ki bi nas hranil. In tako ne moremo nikomur več dajati. Še sebi ne.

Kaj pa ljubezen? Je to nevidna sila?

Zagotovo, a ko ste v prostoru v bližini dveh oseb, ki se močno privlačita, lahko zaznate naboj med njima, prav tako zaznamo subtilno energijo agresije med dvema osebama, ki se ne marata. Torej, vprašanje je prav zares na mestu: ali je to nevidno? Ali so naša čustva, naši občutki nevidni? Ali sta negativna ali pozitivna strast nevidni? Ko vas na primer nekdo nagovarja, da kupite njegov čaj za hujšanje. Ali začutite, da je ta človek poosebljena dobrota, ali le dober prodajalec, ki mu je figo mar za vas? Ali je njegova namera vam nevidna? In ko mu poveste, da mu ne verjamete, bo o vas lagal in vas blatil, ker ve, da vas ni mogel prepričati. A dandanes je zdravje tržna niša, kjer se gnete veliko ponudnikov, in en izdelek je bolj nesmiseln od drugega, vsi pa hranijo človekovo naravno težnjo po lenobi, udobju in hitrih rešitvah. Je ljubezen sila, ki gradi, ali sila, ki ruši, in morda je to edino pravo načelo vesolja, kjer vsak, ki deluje, misli, da deluje za dobro? Seveda, ljudje zelo dobro vedo, da pogosto delujejo proti nekomu ali nečemu le zato, ker so ljubosumni, škodoželjni in polni gneva. In ja, tako kot lahko ljubezen gradi ali ruši, lahko tudi ljubosumje. Pretep iz strasti je manifestacija nevidnega polja v vidno. Obrekovanje je manifestacija nevidnega stremuštva v vidno. Laganje je manifestacija nevidne zavisti v strupene besede. In vsi ti ljudje, ki se odločijo za nečiste igre in energije, jih nosijo v sebi, za to pa, kot rečeno, vselej poskrbi podzavest, vselej se vrnejo k pošiljatelju, ki težko najde uteho.

Je torej podzavest osebni stražar, ki skrbi za moralo?

Lahko bi tako rekli. Podzavest posname popolnoma vsa delovanja in dogajanja, je kot vsevidno oko, ki mu nič ne uide. Benthamov panoptikum ni bil le prispodoba velikega brata, veliki brat smo le mi sami sebi! In ko koncepcijo podzavesti razširimo v nezavedno, se kompleksnost formule okrepi in razumevanje peša. Vprašajte ljudi, ki so drugim načrtno delali slabo, kako se počutijo. Jaz pri svojem svetovalnem delu prepoznavam podzavest kot pomembno učiteljico, ki ljudi pripelje do njih samih, in vse se vrača prek mehanizma podzavesti, ki je nezmotljiv. In to je dobra novica, saj je čas, v katerem živimo, zelo hiter: beži veliko hitreje, kot je nekoč. To je dejstvo, ki govori o psihični naravi časa, torej o tem, kako naš um, naša psiha dojema samo minevanje. In lahko potrdimo, da čas beži, prav tako pa posledice naših del sledijo hitro.

Kakšen pomen ima vera v odnosu do nevidnega sveta?

Vera je osebna odločitev in vsak človek je vernik: v boga, v nič, v sebe, v propad, v dobro, v zlo. Vera je osebna drža, in veliko pove o nas naša moč vere 'vnaprej'. Zelo lahko je obstati na mestu in čakati. Ljudje se radi nekje zasidrajo, se ne premaknejo, z vsemi štirimi se upirajo spremembi. Človek, ki stoji na mestu, nima vere. Človek, ki ne tvega, se ni preizkusil v moči osebne vere. Človek, ki ljubi udobje, je nevernik. Ljudje moč vere zamenjajo za 'varnost' in kmalu začnejo stagnirati in propadati.

Veliko pišete o talentih in sami ste visoko kreativna oseba, saj nenehno ustvarjate. Blagovna znamka 4 Q govori o nevidnih svetovih?

Na neki način da, torej govori o povezovanju štirih inteligenc, razumske, čustvene, duhovne in fizične. Kot smo že rekli, same energije čustev ne opazimo, se je ne vidi, a jasno lahko zaznamo posledice delovanja čustev, ki so ljubezen, resnicoljubnost, prijaznost, človečnost, podlost ali hudobija. V knjigi Heroji se dotaknem devet subtilnejših ravni, ki so ustreznik nevidnim ravnem, ki pa zelo močno delujejo. Mentalno telo na primer odraža naše kognitivne sposobnosti in raven inteligentnosti, torej naše sposobnosti umovanja. Nekdo, ki ne zna razmišljati, ne more samostojno delovati, in ljudje, ki nimajo razvitega kognitivnega aparata, so pogosto le sledilci. Ki niti ne vedo, kaj jih čaka na koncu poti sledenja nečemu, kar je morda sporno. Sposobnost vztrajanja pri nečem, kar ni udobno ali prijetno, je morda odlika človeka, ki sama po sebi ni vidna, lahko pa opazimo, da je ta lastnost lastna vsem, ki so v nečem uspeli. 4 Q pokaže načine, kako ohranjati lastno integriteto pri doseganju notranjih in zunanjih ciljev, torej ciljev osebne rasti in materialnega delovanja.

Je nevidni svet podoben zavesti?

Da in ne. Sama vpeljujem razlikovanje notranje in zunanje zavesti, saj brez nje pojme med seboj zamenjamo in nastane barvita zmešnjava nejasnosti. Notranja zavest je naša notranja duša, je tista najgloblja intima, ko smo s seboj povezani in se čutimo, ko zaznavamo svet in druge jasno in neobremenjeno. In da bi nam ta notranja zavest služila, jo je treba razvijati, kar lahko počnemo z intelektualnim zrenjem, meditacijo, treningom tišine in kontemplacijo notranjega očiščevanja in podobno. Notranja zavest je povezana tudi s pojmom zdrave kmečke pameti, ki je je v sodobnih družbah vse manj, in človek, ki ima notranjo zavest razvito in negovano, ve, kaj je prav in kaj ni, je pogumen in stoji za svojimi besedami in dejanji. Zunanja zavest pa je zavest vseh tistih, s katerimi delujemo in sodelujemo. Pogosto se razraste, zlasti tedaj, ko posvetimo pozornost drugim, njihovim delovanjem, na sebe pa pozabimo. Zunanja zavest se odraža s pritiski, ki jih čutimo ob stiku z ljudmi, ki kršijo moralo naše notranje zavesti. Če le drvimo za zaslužkom in za zunanjimi cilji brez notranjega žarenja, izgubimo stik z notranjim, najglobljim delom sebe, izgubimo vez z notranjo zavestjo, izgubimo se. In ko smo odtujeni, se začnejo številne težave, ki smo jim priča v današnjem času. Zato je potreben nov koncept pomoči ljudem, stari sistemi terapije so odpovedali, ker smo se ljudje tako zelo spremenili, morda celo psihološko in psihodinamsko mutirali.

Delujete kot svetovalka, učiteljica in pomočnica ljudem v poslovnih, psihičnih in intimnih stiskah. Nam lahko zaupate vodilo, po katerem se lahko ljudje ravnajo, da se zaščitijo pred negativnimi vplivi okolja, soljudi?

Enega samega recepta ni, lahko pa nakažem smer, ki se pokaže kot prava na daljši rok. Človek, ki zaupa v moč duhovnega in nevidnega, vselej napreduje. Napreduje po poti zrenja, samorefleksije in krotkosti; takšen človek nikomur ne naredi nič žalega. Vedno ne zmaguje, saj cilj ni zmaga. Človek, ki zaupa v moč lastnega duha, ki ga krepi z raznimi duhovnimi vajami (opisano v knjigah Heroj in Onkraj razkritja), bo kos izzivom. Negativnim vplivom okolja ali soljudi se žal izogniti ne moremo. Lahko pa se naučimo pravil in lekcij, ki prispevajo k imunosti na duhovno zablodo časa, v katerem živimo.