K ortodontu še pred 16. letom!

Nekateri starši se sprašujejo, ali njihov otrok potrebuje ortodontsko zdravljenje. Na anomalije v rasti zobovja navadno opozori zobozdravnik in še pravočasno napoti otroka k ortodontu, zato so redni zobozdravniški pregledi ključnega pomena. Začetek ortodontskega zdravljenja sicer ni starostno omejen. Če želite zdravljenje na stroške zavarovanja, pa mora biti otrok evidentiran v sistemu izbranega ortodonta do svojega 16. leta.

Kdaj prvič k ortodontu?

Vprašanje, ki si ga zastavlja večina staršev, je, kdaj naj otrok prvič obišče ortodonta. Odgovor je nekje pri sedmih letih oziroma še preden izpadejo vsi mlečni zobje. Takrat namreč začnejo izraščati stalni sekalci ter vse šestice, takrat se vzpostavlja griz spredaj in zadaj, zato lahko ortodont že oceni medsebojno postavitev zob.

Šolski zobozdravniki običajno še pravočasno zasledijo ortodontsko anomalijo in otroka napotijo k specialistu. Če ne, pa naj ga na to opozorijo starši. Pravilno odrejen čas napotitve je namreč pomemben dejavnik uspešnega ortodontskega zdravljenja. Večina ortodontskih anomalij se zdravi med 8. in 14. letom, tiste večje pa zahtevajo zgodnejše zdravljenje.

Nujno k ortodontu

K ortodontu so običajno napoteni otroci, ki imajo izrazito tesno stanje zgornjih ali spodnjih sprednjih zob ali kadar posamezni sekalci ne izraščajo zaradi pomanjkanja prostora. Ortodontsko zdravljenje je potrebno pri otrocih z velikim razmikom med stalnimi enojkami (diastemo) in sočasnim pomanjkanjem prostora za izraščanje stalnih dvojk, pa tudi pri otrocih z nadštevilnimi ali manjkajočimi zobmi. Pri manjših estetskih nepravilnostih, kot so rahle rotacije zob, zmerna tesna stanja, manjši razmiki med enojkami, itd., pa zobozdravnik napoti otroka k ortodontu le, če je takšna nepravilnost za otroka moteča. Ortodontsko terapijo že precej zgodaj začnejo otroci s progenijo (naprej pomaknjena spodnja čeljust, ki se odraža tudi na otrokovem profilu, spodnji zobje pa so postavljeni pred zgornjimi), s križnimi grizi sekalcev ali celotnih zobnih lokov (spodnji zobje so pred zgornjimi v obratnem zobnem previsu), z ekstremnim distalnim grizom (spodnja čeljust je pomaknjena močno nazaj, zaradi česar je razdalja med zgornjimi in spodnjimi sekalci velika), z odprtim grizom (zgornji zobje se s spodnjimi ne stikajo, kar je večinoma posledica otrokovih razvad).

Pri prvem pregledu ortodont najprej pregleda otrokovo zobovje in odkriva vrsto anomalije. Za ustrezno terapijo se nato odloči glede na vrsto nepravilnosti, razvojno stopnjo zobovja in otrokovo starost.

Motivacija + dobra ustna higiena = uspeh

Ortodont prične z zdravljenjem šele, ko se prepriča, da je otrok zrel za to. To pomeni, da je sposoben sodelovati in upoštevati navodila ortodonta. Dolžnost otroka oziroma njegovih staršev je tudi, da otrok redno prihaja na kontrolne preglede. Neopravičeni izostanki namreč niso dovoljeni, daljša odsotnost pacienta (več kot 6 mesecev), izguba ali namerno poškodovanje zobnega aparata pa po pravilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pomenijo prekinitev ortodontskega zdravljenja in posledično samoplačniško zdravljenje.

Eden ključnih pogojev za ortodontsko zdravljenje je sanirano zobovje, brez kariesa ali drugih bolezni zob in obzobnih tkiv. Zelo pomembna pa je tudi skrbna ustna higiena, ki je odločilna za zdravje ustne votline. Ortodont zato lahko pri prvih obiskih kontrolira otroka oziroma njegovo ustno higieno in celo zavrne ali prekine zdravljenje zaradi neustrezne higiene.

K ortodontu na napotnico

Mladostnik mora biti evidentiran v sistemu izbranega ortodonta do 16. leta, če želi odpraviti nepravilnosti na podlagi pravic iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, seveda če je do tega sploh upravičen. Upravičenost do ortodontskega zdravljenja na stroške zavarovanja se namreč določa na podlagi Eismann-Farčnikovega indeksa, ki razvršča nepravilnosti zobovja na lahke, srednje, težke in zelo težke. Ortodont mora oceniti stanje nepravilnosti, ki se točkujejo skladno z indeksom. Za kritje stroškov mora biti razvojna nepravilnost ocenjena na najmanj 16 točk. Od stopnje nepravilnosti pa je odvisna tudi čakalna doba. Pri tem imajo seveda prednost otroci s težkimi in zelo težkimi nepravilnostmi.

Če je bil mladostnik evidentiran v sistemu izbranega ortodonta do 16. leta, ima po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja pravico do ortodontskega zdravljenja do dopolnjenega 18. leta starosti, po tej starosti pa le, če začeto zdravljenje pri njem ni bilo končano do 18. leta.

Cene ortodontskih storitev in čakalne dobe

Če gre za samoplačniško zdravljenje pri specialistu ortodontu, je treba prvi pregled v večini primerov plačati. Na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) zato svetujejo, da pred pregledom vedno preverite cene posameznih storitev in kaj določena storitev zajema. Prvi pregled je ponekod celo brezplačen, sicer pa boste zanj v večini primerov odšteli od 30 do 40 evrov. Nekateri vam bodo poleg specialističnega pregleda za to ceno pripravili tudi predračun, drugi ne.

Pred izbiro ortodonta v javni zdravstveni mreži preverite, kako dolgo boste morali čakati na prvi specialistični pregled. Čakalne dobe so po podatkih s spletnega mesta ZZZS zelo različne; ponekod boste na vrsti takoj, medtem ko boste drugod na ortodonta lahko čakali več mesecev ali celo let. Pri zasebnikih je čakalna doba za prvi pregled kratka ali pa je sploh ni.

Znaki, da otrok morda potrebuje ortodontsko zdravljenje, so:

➽ škodljive navade/razvade, na primer sesanje prsta,

➽ močno izstopajoči oziroma štrleči prednji zobje,

➽ premalo ali preveč prostora med zobmi,

➽ nepravilen ugriz,

➽ stalni zob je že začel rasti, čeprav se mlečni še ne maje,

➽ čeljustni sklep proizvaja zvok (pokanje, škrtanje),

➽ otrok diha skozi usta,

➽ otrok ima težave pri govoru, žvečenju ali grizenju.