Ali je res tako težko nehati kaditi?

»Ker mi prija,« na vprašanje, zakaj kadijo, odgovori večina kadilcev. Pravo vprašanje, ki vas bo pripeljalo nekoliko bliže razumevanju vaše odvisnosti od nikotina, pa je: Kdaj kadite? Večina kadilcev namreč ugotovi, da poleg obvezne jutranje cigarete, ene ob kavi in tiste filmske po seksu, potrebo po cigareti najbolj začuti, ko so živčni oziroma pod stresom. Za kadilca je torej cigareta neke vrste tolažilna duda, ki mu pomaga, da se osredotoči samo na vdih in izdih, ter ga tako pomiri. Ravno zaradi »pomirjevalnega« učinka se veliko kadilcev nikakor noče posloviti od kajenja, pa četudi vedo, da si z nikotinom rušijo zdravje. »Če ne bi kadila, bi pa jedla vso mogočo hitro hrano,« se tolaži veliko kadilk, ki se bojijo, da bi se s prenehanjem kajenja močno zredile. Toda zakaj nekateri ljudje ob stresu začutijo željo, da nekaj vtaknejo v usta? In ali to zares deluje oziroma ali so v resnici zares bolj pomirjeni?

Dejstvo je, da vsaka zasvojenost – pa naj gre za nikotinsko ali zasvojenost s seksom – za trenutek zares prinese olajšanje in pomiritev notranjega nemira. Toda dolgoročno gledano s kajenjem, popivanjem ali strastnim prebiranjem duhovne literature (tudi to je ena od oblik zasvojenosti) prav nič aktivno ne rešimo ali smo bližje rešitvi, ki nas je izvorno pripeljala do potrebe po cigareti. Resnični vzrok zasvojenosti namreč večinoma leži veliko globlje od tega, kar je videti na prvi pogled – pa naj gre za tečnega šefa ali primanjkljaj na bančnem računu.

Edina zasvojenost?

Večina kadilcev je po navadi popolnoma ravnodušna za vse možne študije in poročila, ki dokazujejo zdravstvene negativne posledice kajenja. »Od nečesa pa moram umreti,« se nasmihajo in brez slabe vesti potegnejo še en dim. Nekoliko bolj nemirni postanejo, če slišijo sporočilo, da je zasvojenost z nikotinom dolgoročno tako resna bolezen kot zasvojenost z drogo ali alkoholom. Tako telesno kot psihično. Predvsem psihični vidik zasvojenosti je v povezavi s kajenjem vse prevečkrat zanemarjen. Ker imamo tako in tako vsi ljudje kakšno zasvojenost. Res je, zasvojenosti je res veliko vrst in večina ljudi je razvila kakšno zasvojensko vedenje. Če želite biti zares pošteni do sebe, se torej vprašajte: Je nikotinska zasvojenost moja edina zasvojenost? In četudi je edina, ali sem sposoben narediti test in prenehati s kajenjem (in drugimi zasvojenostmi) za eno leto? Veliko kadilcev, ki prenehajo kaditi, nemudoma preide na drugo zasvojenost (na primer zgornji primer prenajedanja), saj nujno potrebujejo nekaj, da umirijo notranje napetosti.

Kaj se dogaja?

Življenje z odvisnostjo ni svobodno življenje, temveč življenje, ki ga vodita obdobji »acting out« (izživljanje odvisniškega vedenja) in »acting in« (obdobje, ko se vzdržite odvisniškega vedenja). Ko se predajamo nikotinu, drogi, alkoholu, hazardiranju in drugim odvisniškim substancam, na videz uživamo in smo brez skrbi, vseeno nam je za vse, smo kul in se na veliko izogibamo vsem pametnjakovičem, ki nas poskušajo opozoriti, da s svojim vedenjem škodimo tako sebi kot okolici. Če nas okoliščine vendarle prisilijo, da vsaj en del nas ugotovi, da tako ne bo šlo več naprej, se zberemo in poskušamo tako sebi kot okolici dokazati, da imamo zadevo pod nadzorom – pokadimo manj cigaret, samo eno škatlico na dan, mogoče celo za nekaj č a sa prenehamo kaditi. Toda čustvene napetosti rastejo, z njimi pa tudi potreba po odvisniškem vedenju, in tako spet pademo v prvo fazo izživljanja. In smo spet kul kadilci, ki znajo uživati v življenju.

Kakšen je resnični vzrok?

Glavna točka preloma vsake odvisnosti je zavedanje, da smo v tem plesu izživljanja in vzdržnosti v resnici nemočni. Da imamo samo na videz nadzor nad tem, kar počnemo. Da smo se že stokrat zavestno odločili, da bomo nehali kaditi, in smo celo zares nehali, toda nekaj v nas nas je prisililo, da smo se spet začeli odvisniško vesti. Kot opozarjajo strokovnjaki za zasvojenosti, gre za utrjene nevronske vzorce, ki jih težko sami reprogramiramo. Pa če se še tako trdno odločimo in si to želimo. Glavno gonilo vseh zasvojenosti sta namreč občutka sramu in krivde, ki ju po navadi prinesemo že iz otroških dni. Zato je najuspešnejša pot iz zasvojenosti ukvarjanje s tema občutkoma, ne pa z dopovedovanjem, da je z močno voljo vse mogoče. Pri zasvojenosti je samo volja premalo. Treba je odkriti, kakšen je resnični vzrok, ki nas je pripeljal do odvisnosti.

Poiščite pomoč

Če se želite osvoboditi odvisniškega vedenja, pa naj gre za nikotinsko zasvojenost ali kakšno drugo obliko zasvojenosti, in pri tem ne želite biti sami, obiščite spletno stran Inštituta za zasvojenosti in travme Petertopic. si, kjer boste našli tudi veliko koristnih in osvobajajočih podatkov o zasvojenosti. Pridružite se lahko tudi skupinski terapiji ali skupini za samopomoč, saj je v bitki z zasvojenostjo zelo pomembna podporna skupina, ki vam lahko priskoči na pomoč tudi sredi noči, če je treba. Nikar pa svojega odvisniškega vedenja ne minimalizirajte, češ, saj tako in tako večina ljudi kadi, saj ima večina ljudi gnile zobe, pa to še ne pomeni, da je to zdravo in normalno.